ponedeljek, 7. november 2011

Jesenska nostalgija

Še nekaj slik s poti. Uvala Zavratnica pri Jablancu (trajekt na Rab) in okolica. Čuvaj nam je zjutraj sicer zaračunal vstopnico v park, a to ni pokvarilo razpoloženja.






foto: Tomaž Š.

Hvala!

ponedeljek, 27. junij 2011

Epilog






V zadnjem tednu sem poskušal malo urediti misli, pa me je kar prehitro potegnilo v običajni ritem življenja. Zaključne misli in povzetek poti boste tako lahko prebrali v članku, ki ga pripravljam za avgustovsko številko revije Gea.



Malo drugačen pogled na moje potovanje je v svoji nedeljski reportaži za Radio Slo1 pripravil Marko Radmilović:







Še enkrat bi se rad zahvalil vsem, ki so me gmotno podprli pri izvedbi mojega načrta (HSE, Elektro Gorenjska, Sandiline, Svetek Matjaz, S&T, Simobil). Prav tako gre zahvala vsem, ki ste me pričakali v Solkanu in mi pripravili sprejem. Posebno še Adamu Žvanutu (Vina Moser) za poklonjeno vino.




Zadnje presenečenje v povezavi s potjo, pa me je doletelo danes.


15 pred 12 sem prejel klic z Vala 202.....




Kot kaže, so ljudje res že naveličani okrogle obletnice.





Do naslednjega izleta s Fenkotoursom!



LP iz Ljubljane ;)
Fedja


sobota, 18. junij 2011

Solkan

Zahvala vsem, ki ste me prišli pozdravit na jez in na klub pod elektrarno. Miranu in ostalim organizatorjem sprejema še prav posebna.
Vtisi se še urejajo, zaključni zapis na blogu in inventura poti tudi.

Samo še potek zadnjih dveh dni. V četrtek, je Matej zarad težav z zapestjem zaključil v Novigradu, sam sem nadaljval do Pelegrina. Tja je prišel s čolnom iz Slovenije še Laki, pa seveda tudi Slavko z odlično zaključno večerjo. Zjutraj skupaj z Lakijem do piranske punte, potem pa direktno na izliv Soče, po strugi (na odseke tudi suhi) navzgor do Gradišča, nato po namakalnem kanalu do Podgore, pa spet po Soči do Solkana. 11 ur v čolnu in s čolnom. Od klepeta med veslanjem, dirke čez tržaški zaliv, do pravih sprejemnih za marince, pa zaključnega veslanja od Pevmskega mosta navzgor, ki me je spomnil na obdobje, ko se je v glavi začel snovati ta načrt.
Za zaključek sem si tako privarčeval maraton in malo utrujenosti.
No, kako bi pa zgledalo, če bi na konec 5000km poti prišel popolnoma svež.

Še enkrat hvala vsem, ki ste me spremljali in spodbujali, komentrirali ali kako drugače prispevali, da se je trimesečno potovanje takole odvilo.







sreda, 15. junij 2011

Ciljna ravnina

Včeraj dopoldne pravo veselje z valovi in vetrom, tako da nama ni bilo težko priti po J in Z strani Krka nad Cres vse do Rabca. Matej, je na podlagi preveslanega, cilj svojega 3 dnevnega veslanja prestavil iz Poreča v Savudriju. Ker sem se seveda strinjal, danes že spiva nasproti Brionov. S takim tempom se pa Soča že nevarno bliža.

ponedeljek, 13. junij 2011

Do Krka

V soboto mimo Staregagrada, pa nemogocih vikendov v stilu slogana / Mediteran kao je nekad bio.../ do Lukov Sugorja. Avtocestna povezava je pozaprla vecino restavracij in marketov ob jadranski magistrali, pa sva v L.S. ostala cisto brez vsega. Resila naju je res prijazna gostilnicarka tik ob cerkvi/cesti. Priporocava obisk za okus avtohtonosti. Pa z Markotom sem tam opravil intervju za radio.
V nedeljo do uvale Zavratnica pod Jablancem, kjer sva se srecala s Tomazem (pisal je komentarje na tem blogu) na njegovi poti s kajakom proti Dubrovniku. Pripravil nama je odlicen brodet iz nalovljenih rib. Glede na dejstvo, da celotno pot spim zastonj, zjutraj ni bilo tezko poravnati 15 hk vstopnine redarju nacionalnega parka, ki nas je presenetil tik pred odhodom. Danes do Lukovega, potem pa v Basko na Krk, kjer se bo Matej zamenjal z Matejem (T.). Tri dni nobene jadrnice in gliserjev. Olajsanje. Obala na delih pa res prvinska. Matej je moral prve 4 dni malo potrpeti, zato pa so bili zadnji 4 dnevi bolj dozivljajev polni. Hvala Mateju za druzbo. Naslednjic, obljubljam, bo manj naporno.

sobota, 11. junij 2011

Premik pod Velebit

Z Matejem cel dan po malem nergava, vsak o svoje, kot stara zakonca... Pa se navkljub številnim postankom kar premikava. V sredo sva si po zadnjem javljanju ogledala še Primoštem, prespala in prevedrila jutranjo nevihto na imenitnem rtu otocka urco naprej, v prekrasnem dnevu na/v Zlarin, Prvič, Tribunj, popoldan v nasprotni veter skozi Tisno, kjer sva po odpovedi Zatona, zaman iskala prevoz na Zrmanjo, do spanja nekje med Murterjem in Pakoštani. Včeraj do Biograda, uspešen premik ravno na konec divjega dela Zrmanje, kjer sva vozila že pred leti, potem pa mimo Obrovca skozi Maslenico do Rovanjske. Aleš je prejšnji teden dobil zanimivejšo obalo in Neretvo, Matej pa malo manj atraktivno pot, a prekrasen kanjon.

torek, 7. junij 2011

Aleš

Ko sem se odlocil da se podam na obisk do Fedje nisem čisto dobro
vedel v kaj se podajam. Vedel sem le, da bo treba veslat in še naprej
veslat. Že ko sva z Jocom v ponedeljek prišla v Ulcinj pa sem ugotovil da
bo to enkratno in nepozabno doživetje, in tudi bilo je.
Veslanja in doživetij na poti je bilo vsak dan ravno prav da si zvecer
prijetno utrujen in srecen zaspal v ležani mreži.Težko bi se odlocil kdaj
in kaj je bilo na poti najboljše, saj je vse teklo tako kot bog
zapoveduje.

Hvala Fedja, da sem lahko del poti veslal s tabo.

Aleš

Sveti Štefan
Prevlaka
Tako se da počivat

Rajska plaža
Pogled iz vrha Lapuda proti zahodu
Pot iz Stona v Mali Ston
Mala Neretva
Rogotin
Za zadnji moj večer še sončni zahod

Veter v hrbet

Predaja sotrpinov je v nedeljo v Bratušu stekla skoraj gladko. Mateju je bilo po bližnjem srečanju z borovcem potrebno oskrbeti še rano na glavi, potem pa pred nočjo še preko Braškega kanala. V ponedeljek si je bilo veliko za povedati, usta so postala suha, zato postanki v Povlji, Pučišću, Postiri, Supetarju pa vseeno še pred nočjo do Sutivana. Danes z JV veterom najprej do Stomprske in Rogača, potem pa direktno na V. Drvenik.
Presrečen za družbo. Ob takih pogojih za veslanje, bi se sam gotovo gnal do novega kolapsa...
Glede na to, da sva z Matejem Kornate in otoke v okolici Zadra že večkrat preveslala skupaj, pa nama ponovitev ne diši, bova za spremembo poskušala uresničiti načrt: do Zatona, potem prevoz do Obrovca, pa po Zrmanji do morja in ob Velebitu navzgor.

sobota, 4. junij 2011

Neretva

Z Alešem se strinjava, da skoraj ne more biti boljše. Včeraj sva prevoz dobila v 5 minutah, nadaljevala do Luke in se ob par napitkih v enem izmed se pristnih krajev, malo naposlušala zgodb z morja. Do noči pa uspela še do Dube Stonske. Spet prijazni domačini.
Izkazalo se je, da je bila pot preko Stona res dobra izbira. Miren in lep konec morja, kamor zaide malokdo. Jadranski otoki bodo še počakali, vprašanje pa je, če bi naju bi s kajkom še kdaj zaneslo tod mimo.
Danes mimo gradbišča mostu na Pelješac, do Blace. Malo pred postankom mi je uspelo potopiti aparat. Zguba. Jaz in tehnika. In izgubljene vse slike od Pireja naprej. Na srečo bo vsaj od Ulcinja naprej nekaj Aleševih slik.
Upam, da bodo podobe s poti ostale zasidrane vsaj v glavi.
Od Blace po kanalu do Opuzena, potem pa preko zapornic v Neretvo, pod Kominom v Crno reko do Rogotina, kjer sva se na slepo ustavila v gostilni tik ob reki. Izkazalo se je, da prav sem hodijo na zimske treninge kajakasi mirnih vod.
Veslanje po delti Neretve, prekrasna in dobrodosla sprememba, čeprav se nad morskimi pogoji res ne gre pritoževati. Danes še malo naprej od Ploč. Jutri še nekje do Makarske, kjer bo zvečer Aleša zamenjal Matej. Potem na Brač in .....

petek, 3. junij 2011

Elafiti

Četrtek Koločep. Kosilo v Cavtatu. Vse gre tako gladko, da se bo v upanju za kaksen izreden dogodek treba posluziti legalnih pozivil. Bolj na kratko (preko SMS), ampak važno, da ste vi na tekočem,midva pa tudi.

sreda, 1. junij 2011

Torek in sreda

Torek: Ulcinj - Sv. Stefan, sreda: do otočka pred Molunatom. V družbi gre res lažje. Sploh sedaj, ko postajajo kraji bolj poznani in dogodki na poti skoraj kot že doživeti. In dokončno spoznanje, da se z malenkost manjšim tempom enako daleč pride. Le kaka ura sedenja več je potrebna. Vreme je spet odlično, midva z Alešem še bolje. Te dni je mimo Črne gore veslal španski kajakaš, ki je že osmi mesec na poti po obalah Sredozemlja, od domovine do Istanbula. Možaka, sredi najboljših let (okoli 60) za take neumnosti, žal nisva srečala.

ponedeljek, 30. maj 2011

Ulcinj

Za mano je maratonski dan. Pri Dracu je zmanjkalo zemljevida Grcije, ki sem ga uporabljal doslej, spomin slike iz interneta pa je bolj luknjicav, pa se je vceraj nabralo kar 85 nenecrtovanih km in skoraj 11 ur veslanja. Nekje sem se ustel za en zaliv.
V soboto sem po ogledu Draca (tudi kaj ponujajo v cisto novem najboljsem sosedu sem pogledal) veslal kako uro premalo. Za visek pa si niti nogometa nisem ogledal, saj so lokal ob obali zaprli, hotel v blizini je imel en sam program, hise pa nobene. Vceraj sem pri prvem postanku ugotovil, da je pot do Ulcinja malo daljsa od pricakovane. Pa se je bilo potrebno kar potrudit. Do Shengjina je v 6 urah kar slo, potem pa je bilo potrebno veslat v veter. Tik pri izlivu Bojane pa za vrhunec se malo borbe z nasprotnimi valovi. Potem pa tista dolga plaza pred Ulcinjem. Visek dneva je bil, ko sem ob vklopu telefona prejel sms, da me malo nad izlivom Bojane pricakujejo (hvala Kitesferi). Se bomo pa danes oglasili z Jocom in Alesem, ki sta ze zjutraj prisla iz Ljubljane in tudi potrebujeta malo odmora.

V Ulcinju so me presenetili dvojezicni napisi in me se bolj utrdili v prepricanju, da je na poti okoli Balkana, najbolj univezalni jezik prav albanscina. Za stike in komunikacijo, ki jih kot popotnik potrebujes, prav gotovo. Pa se prav podobna je slovenscini. Ker v Albaniji zaradi odsotnosti colnov vecina ljudi lovi peske, se tudi ribe imenujejo peshk....

sobota, 28. maj 2011

Pesek

Najlepsi teden je bil prihranjen prav za konec samostojnega veslanja. Lezernost se je razpasla po celem telesu, odsotnost kakrsnihkoli misli in skrbi, se pozna tudi pri teh objavah.
Albanija je se boljsa kot po prvi oceni, le od Vlore naprej sta pesek in nizka obala zamenjala skale in gore. Ce bi celotna pot potekala v takih razmerah, bi bilo ze skoraj kicasto. Lepi spomini na ta del poti bodo osvetlili tudi tiste bolj temacne dni.

Vceraj priveslal do plaze v blizini Divjake. Trudim se porabiti tistih 70 e, ki sem jih zamenjal v leke. Sinoci sem se v restavraciji (kjer sem na udobni zofi kasneje tudi prespal) res namatral, a vec kot za 10 e nisem zmogel. Nekaj bo slo se za Autan, saj sta bila zadnja dva vecera na meji zdrzljivega.
Ta zapis je izza obale pri Spilli, danes pocasi se do Draca. V ponedeljek zjutraj se mi bo v Ulcinju za teden pridruzil Ales, za njim Matej, pa se en Matej, ce prej ne bo zmanjkalo km....
Samostojno veslanje se tako pocasi izteka. Zgodbe se napihujejo in vneto cakajo poslusalce. Le se kaksen zapisovalec Homerjevega kova manjka.

Na pocitnicah v Albaniji imam koncno malo vec casa, pa mi je celo nekaj slik uspelo naloziti.

Tale pa je iz arhiva:

četrtek, 26. maj 2011

Vlore



Spet se veliko dogaja, pa je v torek zmanjkalo casa, vceraj zvecer pa civilizacije. Oglasam se iz Vlore, tretji dan bivanja v Albaniji. Veliko boljse, domace, divje, srecanj polno, jadrnic prazno, ceneje , predvsem pa nadvse lepo veslanje.

V ponedeljek ni bilo izpita, pa niti motorja. Sem pa zato na MTB-u naredil en krog po Krfu, toliko, da je bilo treba v zadnji hrib kar pes. Sedem ur je noge kar zdelalo.

V torek sem se v mestu Krf ustavil le za nakup krmil, nato pa preko preko morja do Butrinta. Brez zemljevida sem najprej zaveslal po reki Pavllo navzgor, obrnil in sele nato nasel prehod proti jezeru. Pred 2000 leti je mesto moralo izgledati kar noro, predvsem zaradi lepe lege.
Zvecer do Sarande, kjer sem takoj zacutil spet tisti utrip poti, ki sem ga pogresal cel cas bivanja v Grciji. Med cakanjem na obljubljeno prenocisce (mojster je bil ze posteno zdelan, pa je verjetno pozabil name), sem koncal se enega izmed "pageturnerjev", knjig ki jih za krajsanje casa uspesno zamenjujem. Ta je bila iz izposojevalnice avtov v Benitsesu. V poslusanju zadnjih disco hitov, sem kasneje spal kar na mestni plazi.

Vceraj je prvi postanek bil na kavi in malici v Qeparu, pozno kosilo v gostilni na obali v Dhermiju, zaklujcek dneva pa v enem izmed redkih zalivckov, na verjetno najbolj divjem kosu obale na poti od Korinta. Danes se je dan zacel s skupnim zajtrkom s fantoma, ki sta v zalivcek, na izhodisce poti do uro oddaljene cerkvice, pripeljala nekaj romarjev in popa. Oba preiskusena kontrabantarja, trenutno pa brez dela, saj so posle prevzele skupine, ki imajo podporo sirse mednarodne skupnosti...Pa Tanja Fajon je odpravila vize. Sta pa zato pokazala doma izdelane mine za ribobomb.Kasneje je, cisto proti koncu tega divjega rta, nekajkrat res pocilo, enkrat sem celo ujel eksplozijo, rib pa ne. So bili s colnom prehitri.

Nasploh je plovil v Albaniji izredno malo, veslanje je skoraj edina mozna oblika premikanja po vodi, pa je vcasih zato mogoce celo lazje premagovati razdalje.
V Vlori urejajo center mesta, ulice od obale, kjer sem pustil coln, proti srediscu, pa na las podobne tistim izpred 18 let, ko smo tod kolesarili (trgovine so pa vseeno bolje zalozene).

Albanija je vsekakor vredna obiska. Pa naj bo to s kajakom, avtom, kolesom, ali pa samo na plazo. Pa tudi ce zmanjka elektrike ob stirih popoldne (tako kot vceraj) in se ta vrne sele naslednje jutro. Se pa tolazijo, da je vcasih bilo se slabse.

nedelja, 22. maj 2011

Krf



Samo na hitro.
Vceraj sem zacel malo naprej od Preveze, mimo izliva Acherontasa (Annoudia) do Parge. Danes do otockov pri Syvoti in iskanje modre lagune, potem pa preko na Krf. Postanek v Lefkimmiju, pristanek pa v Benitsesu. Gostje so se iz vcerajsnje skandinavsko/britanskih danes spremenili v pretezno bolgarske. Urejenost krajev tudi sovpada. Peska, skal, lepega morja na pretek, tako kot je napisal ze Tomaz. A vse te morske dobrote so za samotnega jezdeca le lepa kulisa na poti do.... Cesa ze?
Bi se pa kdaj se vrnil, samo takrat zagotovo v druzbi.
Jutri dan za pocitek in motoristicne spretnosti, v torek najprej do Buthrotuma potem pa naprej ob albanski obali. Nad pogoji za veslanje se pa res ne morem vec pritozevati. Enkratno!

petek, 20. maj 2011

Cao soncek

kod si hodil do zdaj.

Danes me je zbudil vonj svezega kruha, z ulice tik za obalo. Kasneje sem ga kupil pri prodajalki, ki je ze navsezgodaj s pomola kjer sem spal, poskusala sreco s hobotnicami.
Takoj moram popraviti vcerajsnjo trditev o navticnem turizmu. Zgleda, da sem se zadnja dva dneva vozil po manj obljudenih vodah, saj so bili danes vsi zalivi na vrhu Meganisija natrpani z jadrnicami, prava gneca pa skozi preliv pri Lefkadi. Drzi pa trditev, da je "pravo Grcijo" mozno okusiti le v gorskih in bolj odrocnih obmorskih krajih. To mi je potrdil tudi francoski par (sosedje pri internetu), ki ze vrsto let raziskuje lepote Grcije. Bi se kar strinja,l tudi glede na izkusnjo s kajakastva v Epiru izpred 9 let. Zanimiva je bila tudi debata z lastnikom caffeja, saj se nikakor nisva strinjala glede statusa Makedonije. V obvezno branje mi je zabical nekaksno pismo Obami, s katerim skupina priznanih zgodovinarjev podaja svojo videnje dogodkov in odreka "skopskemu ljudstvu" pravico do tega imena.

Pisem iz Preveze, do vecera pa le se premik do kake plaze, max urco naprej. Danes sem za Lefkado prvic okusil maestral. Mogoce bo malo bolj zoprno jutri, ko bo stik bolj frontalen.

Prav na smeh mi gre, ko se spomnim tistega Fedje izpred tedna dni, ki se je ves zagnan podal na kajakstop, kot da bi sel na Dolgi most. Pa kaka panika je bila. No ja, nikoli ni prepozno za ucenje.
Za vsakogar je enkrat prvic.

četrtek, 19. maj 2011

Otok na obali

Malo ob celini, malo med otoki, med ribjimi farmami. Najprej do Kalamosa, potem pa dan zakljucil v Mytikasu. Gotovo bolj lezernemu in "tipcno grskemu" od vecine krajev na otokih. Navticni naval sele prihaja, ostalih turistov se ni, pa so lepe plaze na Kalamosu in se prej Kastosu bile v naravnem stanju. Kar veslam, saj bi rad izkoristil ugodne pogoje, pa cim prej zapustil Grcijo. Kot kaze si do konca mojega gostovanja, ne bova prav spoprijateljila. Na trenutke je kar samotno, pa se brez vsega branja sem ostal. Veslanje je koncno podobno tistemu, kot sem ga bil vajen iz Jadrana. Temperature idealne za premikanje, za predolgo polezavat pa ravno ni. Ze drugi dan se gibljem ravno po robu neviht. Naj kar ostane tako se par dni. Zalogo hrane in vode sem omejil na dnevne potrebe. Vse kar je vec, je cisto odvec. Samo do interneta je malce tezje, zato boste prejeli se kdaj kako porocilo preko SMS-ja (in Vida).

Je kaka novica glede druzbe na poti? Ales upa na dopust cez 11 dni (Budva?). Se kdo?

Dan sem zacel z iskanjem svic majice, ki si jo je za priboljsek izbral pes (saj je res ze polna hranljivih snovi, amapak jo vseeno se rabim). Mogoce, ker sem ga ignoriral, ko je sinoci celo uro bevskal, se je priplazil ponoci in za povrhu se zgrizel vrecko za zemljevide. No, ko sem ju nasel, sta se z majico samo malo igrala.

sreda, 18. maj 2011

Zeus

Na ustju Achelosa. Končno spet ta prav dan. Svoje je dodalo še izgubljanje po lepih lagunah naprej od Tourlide. Včeraj sem še kljub vetru kar pozno odpravil iz Aigia. Potem se je malo popravilo in prespal sem pri svetilniku, ravno nasproti Nafpaktosa. Nevem ali sem sanjal ali je bilo res, samo mislim, da sem slišal Zeusa, kako je zarobantil: Zdaj pa dovolj babe, a nimate drugega dela. Pustite ubogega človeka na miru. A ne vidite, da je tudi brez vašega vmešavanja dovolj zmeden. Hera je hotela še nekaj pripomniti, a jo je hitro utišal: V kuhinjo, hitro! Da ne bom v jezi sebe s tisto umazano živaljo primerjal, porko dijo. Ma na že spet mi je ušlo, je še zagodrnjal, zaloputnil vrata ter se vrnil k branju zadnjega statističnega poročila. Upam, da bom imel od sedaj naprej res mir.

ponedeljek, 16. maj 2011

59. dan

V soboto sem bil 2x lahkoveren, pa sem se zvečer premaknil na konec zaliva v Nea Kios do kajtarjev in za malenkost zamudil prevoz. Zato pa v nedeljo spet počitek in ogled surf scene, proti večeru pa končno premik do Korinta. Danes sem s pošto olajšal čoln za dobrih 5kg, priveslal pa 5km naprej od P. Akratas. Nevem če je bil to, ampak majesral cel dan v prsa.
Kaj še pride??

sobota, 14. maj 2011

Nafplio

Pocasi, pocasi se umirjam. Preganjavica, dolgoletna sopotnica, se je dolgo in uspesno upirala. Upam, da bo kmalu postala le se sum iz ozadja. Skoraj dva meseca sta bila potrebna, da ukoreninjena navada (na rodovitne nastavke), da mesto bolj umirjenim ritmom. Potovanju primernim.

Vedno bolj se mi dozdeva, da so bile vse moje odlocitve, tam od Dardanel naprej, posledica velike utrujenosti (tudi ta ne sodi na pot). Kot da bi se bal, da bi nekajdnevna abstinenca od veslanja, imela ravno nasproten ucinek. Da v coln potem, sploh ne bi hotel vec zlesti.

V ponedeljek spet nisem poslusal tistega dela sebe, ki je cutil prenasicenist in nisem zavil proti Korintu. Prevagal je tisti del, ki da vec na to, kar meni okolica: Ja Fedja, potem pa okrog Peleponeza, da ne bos izpadel pi...ca. Seveda je tisti prvi del imel prav.

V sredo od Ermionija do Portochelija. Veter je bil za preckanuje Argoliskega zaliva premocan, malo naprej od pristanisca pa tudi za nadaljevanje proti S.
V cetrtek z malo manjsim nasprotnim vetrom do Nafplia s postankom v Tolu. Nekje med vetrovi in krepcilnimi spanci na plazah se mi je utrnilo, da bo Peleponez mogoce res prevelik zalogaj. Se enkrat sem premeril razdaljo in nadaljnjih 650 km do Patrasa v takih pogojih, mi naenkrat ni vec predstavljalo veselja. Pa z glavo sem bil ze nekje v Ionskem morju.
V petek sem vecino dneva urejal podstreho, medtem ko sem neuspesno s colnom stopal proti Korintu.

Danes je sobota. Prav nic me ni iztirila ugotovitev, da zjutraj ni bilo obljubljenega prevoza. Plaza, kopanje, sonce, prijeten Nafplio v predsezoni. Prevoz bo popoldne, mogoce jutri. Epidauros in Mikene bosta ponovni obisk se pocakala, kar pa se grske sedanjosti tice lahko laicno recem le nakaj. Ob ceni bencina 1,8 e in vsem prihodkom turizma, morajo nekateri res bajno sluziti. Zakaj bi jim torej morali pomagati?

torek, 10. maj 2011

Nova pot

Nedelja:
Spanje na plazi, med umirjenim veslanjem do Mytillinija, malo sprehoda in tuhtanje (turska obala ali trajekti do Hiosa, Soluna ali Pireja). Takoj po kosarki in kanonadi na ulicah pa hipna odlocitev. Pirej in okoli Peleponeza proti domu. Zakaj?Ne vem. Pocutil sem se ujet nekje tam dalec in nekaj je bilo potrebno0 narediti. Pot bi ze v zacetku moral planirati ob celini, ceprav je bila na papirju precej daljsa.

Ponedeljek:
Nocni transfer do Pireja. Nakupi,... Delavci v delavnicah v pristaniscu so varovali coln, kasneje pa me se zapeljali do morja. Popoldan do Aigine.

Torek:
Do Ermionija (Peleponez). Vetrovi mocni, najprej Z potem S. Pa lokalne spremembe vetra tudi. A napoved je bila se slabsa. Mogoce se tri, stiri dni, pa se obrnem proti domu.

Otokov mi ni prav nic zal. Ce se kdaj, potem raje z jadrnico kot kajakom. Turcijo in drzave pred tem (s prebivalci vred) pa bom gotovo pogresal. Grcija je ze dolgo okuzena s turizmom. Stiki niso vec tako pristni, cene navite.
Vedno bolj ugotavljam, da so velike razdalje na odprtem morju in veslanje v vseh mogocih pogojih res samo za prave seayak zanesenjake in mazohiste. Cel dan se matras, da lahko na koncu v pristaniscu gledas, kako nekdo drug spocit stopi z jadrnice ali gliserja.
Pa se ta presneti coln. Pot sem imel dolgo v mislih, a priprave opreme in drugih podrobnosti, so bile pomanjkljive. Kot, da bi sama odlocitev za odhod ze pomenila, da sem v resnici pripravljen. Pa tudi vec kot 5 tednov doslej se nisem bil zdoma, kljub veliko potovanjem.
Moje izkusnje s potovalnim kajakom je bilo, do te poti, le kakih 10 3-5 dnevnih veslanj v druzbi po Jadranu (le 1x sam). Ali smo imeli vedno sreco z vremenom ali pa so tu pogoji res tezji?
O letnem casu, vetrovih, pa tudi nisem veliko razmisljal. No, sedaj sem tukaj. Se malo pa se bo obrnilo proti severu.
Dnevi so bili v preteklih tednih tako napolnjeni, da razen zapisov na blog, ni bilo casa za dnevnik. Morda bo tega sedaj vec, kaksna misel s papirja, pa bo prisla tudi do vas. Pa slika z novega Kodaka tudi, ce le ne bo zapletov s prepoceni robo.

sobota, 7. maj 2011

Lesbos

Koncno sonce. Vceraj je potegnil veter in razgnal oblake. Koliko je 7 buforjev ne vem, a za veslat gotovo ni bilo. Zato pa malo pomoci pri kmeckih opravilih....Ce bi Kristos molzo opravljal z mojim tempom, bi mu zmanjkalo casa za kar koli drugega, kaj sele veslanje. Dvakrat na dan po dve uri molze ni malo.
Danes popoldne sem mu obljubil nekaj kajakaskih instrukcij, potem pa se pocasi naprej. Kar dobrodosla sprememba ritma prejsnih dni.

petek, 6. maj 2011

Yonanistan

V sredo je popoldne dez ponehal in v idealnih pogojih priveslal do Dalyana. In so se zacele oglasati misli iz ozadja: Kam se mi pa tako mudi?, Zakaj si nisem vzel par dni odmora in se odzval vcerajsnjemu vabilu? in ...
In ker sem si za eno stvari, ki naj bi jih pocel na poti, zadal tudi neukvarjanje z odlocitvami za nazaj, sem rekel amen in dal pod kamen. In je bilo tako prav. V Daylanu me je gostilnicar pocastil z vecerjo in prevozom do Aleksandrove Troje. Za boljsi ogled bi, poleg vodica in kake neprespane ure zgodovine, potreboval predvsem kosilnico in motorko, a se je tudi med grmovjem in drevesi dalo slutiti razseznosti in lepoto tega nekoc najvecjega mesta v Mali Aziji.
Medtem, ko sem zvecer opazoval mozake pri igrah ene od razlicic domine, se je v odprti sotor zlila nevihta in ozemanje spalke pred spanjem, je bil gotovo vrhunec dneva.

V cetrtek zjutraj umirjeno proti rtu Babakali (skrajno zahodni tocki Azije?).
Obala je proti koncu divje ognje (nisk/n)a. Popoldne pa nazaj v Schengen. In ker sem bil v Turciji neprijavljen 14 dni in brez tezav (le enkrat, ko je med mojim postankom na obali pomorskega muzeja (in krajsem ogledu) v Kanakalah oficir zacel vrteti stevilko policije, sem hitro odrinil...), me je ponoci prebudil vodja kapetanije v Molyvosu (Mythmina), vzel potni list in ....
Po povratku iz mesta, me je predtem popolnoma premocilo, sotor sem postavil na napacnem kraju (ponoci je zacelo mocno pihati in dezevati), potem pa se tole...
Na sreco so se okoli polnoci oglasili lokalni kajakasi, ki sem srecal popoldne. Me se enkrat zvlekli do mesta in kasneje uredili spanje v hotelu ter me resili mokrote.
Danes torej obilen zajtrek (susenje opreme na mocnem vetru ni bilo tezavno), cakanje na dokumente in dovoljenja, ki naj bi prisla iz Mytilinija. Dan za pocitek in razmislek. Pa kako zgodbo, z lokalci.

sreda, 4. maj 2011

48 ur

Vreme neprimerno za kakrsnekolı oglede, se razgledov je bolj malo. Pa bi bılo kar veliko za videti.

Tako gre. Tısto vino v ponedeljek so ostale le suhe sanje. Krajev je zmanjkalo, veter se je obrnıl nasproti, da je slo le v rıtmu 3 naprej-1 nazaj, pa sem kampıral med bunkerjı (ne vem katere linije ın vojne) med svezim govejim minskım poljem. Eno kıselco od vina sem tako poskusal le prı mozakarjıh na robu (pristanisca) v mestu Galıpoli naslednjı dan. Tam sem tudı zavrnıl ponudbo za par dnı oddıha na nasprotnı-sredozemskı stranı polotoka, saj me je mırna gladına prevec vabila, slaba vremenska napoved pa pustıla hladnega. Malo sem se bal, kako bo s prehodom med konvojema ladıj na drugo stran Dardanel (nasprotnega brega se skoraj nı vıdelo, kljub majhnı razdaljı), a se je vreme tık pred Kanakalamı zjasnılo ın omogocılo lahek prehod ın lepe poglede. Morda so to bili edını trenutkı v zadnjıh dneh, ko bi nastala kaka lepa fotografıja ın mı je zal, da nımam aparata (se bom potrudıl najtı nadomestılo). V Çanakkalah me je malo smole prı ıskanju prenocisca prıneslo do Dardanosa, kjer sem zakljucil do sedaj najdaljsi veslaski dan. Ponoci dez, zjutraj megla ın dez, odlocıtev med odhodom v mesto ın colnom se je oncala 0: 1. Prızorisca bıtk sı torej nısem ogledal (so pa JZ ın Z -sredozemskı stranı Galıpolıja), se veliki spomenık na juznem koncu polotoka prı Abidi, je bıl kljub svoji enormnosti komaj viden. In kar nekaj utrdb ın arheoloskıh znamenitosti ob obali je znotraj vojaskega obmocja, tako da res ne vem, zakaj so sploh oznacena na zamljevıdıh....
Danes tudı mimo Troje. Ljudstva, kraje, drzave, mesta, vojne, meje, motive sem v mıslıh premetaval ze med veslanjem med eno ın drugo celıno. Sem pa tukaj v Yenıköyu pokukal cez strme bregove, ki so od nekdaj predstavljali naravno obrambo pred vsiljıvcı ın zagledal zeleno, zelo obdelano pokrajıno. Malo drugace od tıste ponavadı prikazane v kaksnih filmih o Trojanskı vojnı. In ko smo ze prı filmih, maketo trojanskega konja, kı stojı na obalı v Kanakalah je mestu po snemanju fılma podarıl sam Brad Pıtt (vıdel; a prebral na Wikipedii) .Pa se nekaj za Jako. Kaka dva kılometra pred marıno v Yenıköyu lezıta tık ob vodı dve havbıcı, kı jıma nısem znal dolocıtı porekla. Prı nas bı jima ze zdavnaj zrasle noge, tukaj je pa te robe verjetno se kar precej...

Jutrı naj bi se veter obrnıl na sever, kar naj bı prıneslo tudı sonce. No, nıc vec ne verjamem.
Vlaga je ze vsepovsod, kot najboljsı fungicid (ın baktericid), pa se je dosedaj obneslo le veslanje.
Majska plesen. Zunaj pa spet dezuje.

ponedeljek, 2. maj 2011

Naprej v rıtmu

Moram prıznati, da veckrat kar prav prıde podoba nenavadnega cloveka v colnu. Tako kot vceraj, ko sem v mestecu stopil samo po vodo (seveda na glavnı plazi), potem pa se je v nekaj minutah ın po dveh cajıh nabralo kakih 25 ljudı, kı so mi malo zatem mahali v slovo. Tudı ob ıskanju prenocisca, je taka podoba zelo pripravna. Pravila pa so podobna kot povsod. V manjsih krajih, kjer se ljudje se vedno pozdravljajo med seboj, so bolj prıjaznı. Vecja mesta pa pristnost pokvarijo. Veckrat se sprasujem, ce se le ne prevec nastavljam....

Obala se je malo naprej od Tekırdaga koncno resila gradbenıh posegov ın sı nadela prvobıtno podobo. V nekaterih zalıvıh med vısokımı pecınamı se zıvljenje nı spremenilo verjetno ze vec tısoc let. Majhna hıska, koze, nasad oljk, mreze na kolih. Tudı drugace se da slutiti, da se blizamo medıteranu. Trte ın oljke.

Postanek v Sarkoyu: pogovor (rısanje po pesku na plazi) s par domacini, sprehod proti glavni ulici (vmes yaruk ekmek + ayran za 2 tl, sprehod po mestu (2x caj = 1 tl), corba (1 tl), nakup (kruh, juha, cokoladnı namaz, pomarance,..), tolumba na ulıcı (0,5 tl), ınternet (1.5 tl). Potem morda se en pide (1,5 tl)., pa natocıt vodo. Vmes bo prav gotovo treba se komu pojasnjevati kam ın kako.

Vreme se vedno od megle ın dezja do sonca. Morje pa vecino casa lepo polikano. Danes se malo naprej proti Galipoliju. Postanek se v naslednjem naselju. Malo me matra vino, kı naj bı bılo v teh krajıh ızvrstno.

nedelja, 1. maj 2011

Kje si sonce?

Se vec, sonca sploh nı. Danes se je se vidljıvost zmanjsala na kake 3 km. Postanek za kosilo ın ostalo je postalo ze rutina, danes v Tekirdagu. Tudi v sotoru nısem ze dolgo spal. Morda nocoj, ko bom opravıl se kake 3 urce na vodı. Po dolgem casu prızgal GPS, ki se je ob enem ızmed nekontroliranih prıstankov na bregu tako napil vode, da ni vec kazal znakov zıvljenja. Potem pa je za dolgo nadel le megleno podobo. Zjutraj sem v stırıh urah opravıl 38 km.

Tursko razumem se vedno skoraj toliko kot ob prıhodu, a ce lepo pocası odgovarjam slovensko ın jıh prı tem razumevajoce gledam, se popolnoma razumemo. Za vse ostalo je Mastercard...

Malo sem gledal zemljevıd ın vedno bolj me vlece na Lesbos (Mytılinı), tam pa na trajekt nekam na drugo stran. Kılometrı v samotı se bodo zaceli kmalu vleci. S soncem alı brez. Pa lep spomin bi rad ohranıl na to pot. Sploh pa jıh ne bı rad prehıtro zacel prestevatı ın odstevatı. Ceprav vem, da se bo to prej alı slej zgodilo (upam, da sele na Soci).

A mogoce kdo razmıslja, da bı se prıdruzıl Fenkotoursu na prvem organızıranem potovanju. Fenkotours zaenkrat nudi samo druzbo na poti, vse ostalo sı boste morali organıziratı sami. Prıporocljıva ızhodısca: Patras, Igumenıtsa, Drac - trajekti. Po Jadranu bo pa ze slo....

Coln, veslo, veslo, coln, to je sve sta znam.
Veslo, coln, coln, veslo, nista ne znam
(alı nekaj podobnega)

sobota, 30. april 2011

Skoraj popolno

Marmarsko morje kot jezero. Delfini se gostijo s sardelicamı kar v vodı, jaz sem jıh, skupaj s solato, za 4,5 e pojedel na rivi v Silivri. Obala pravo nasprotje tıste na drugı stranı polotoka. Porascenost in hise skoraj do morja, peska na obali le za vzorec. Se pristanisca nimajo prave zascite. Zaenkrat ob morju le prazna pocitnıska naselja turskih vikendasev. Slik ni, bo treba malo poguglrtati ın priblizati ali pogledatı objavljene slike (Panoramio?) Teleaparatu bom dal se malo pocitka, potem pa le se eno moznost...
Ljudje pregovorno prıjazni. Mogoce se bo uredilo se vreme. Tiste minute prıprave zjutraj, pred skokom v vlazne cunje, so ze malo odvec. Pa hitenje prı preoblacenju nazaj suho robo tudi. Se vedno cakam na prvı skok v morje ın pregretje okoncin na pomladanskem soncu. Kaze, da bo ze popoldne boljse. Do vecera je pred mano se prav umırjeno veslanje nekje do Marmaraereglısıja, pred tem pa se malo pohajkovanja po Silivri ın kaksna dobrota z ulice alı trznice. Predvcerajsnjım sem si na trgu vzel vrecko jagod ın se med gostijo naslajal tudi nad svezostjo in kvaliteto zelenjave ob pol nızjıh cenah kot v Sloveniji. Ne vem po katerıh merilıh se stejemo za bolj razvite?

petek, 29. april 2011

Marmar

Uspesno skozi prometno konico na vodi do mirnega Marmarskega morja. Vmes zatajil fotoaparat, malo kasneje pa se krmilo. Slik torej ni, verjeti boste morali na besedo. Prisel kaka 2 km naprej od zaliva pri Buyucekmeci. Do fantov, ki se v pocitniskem apartmaju pripravljajo na petkov večer. Zaenkrat samo SMS.

četrtek, 28. april 2011

Proti Bosporju

Po slikah sodec, smo izven sezone....
Ja, na tém kosu obale vsako leto parkira kakih pet ladij.
El clasico vceraj zvecer,  je bila vecerja in klepet v Hashimovi kajuti pozno v noc. Prav nic cudnega, da ima znance po celem svetu.
Poosebljenje svobodomiselnosti in dobrote. Nadvse je bil zadovoljen, ko smo uspeli dobiti e-naslov Andreja iz Modreja, s katerim sta se spoznala med njegovim študijem v Istanbulu, kasneje pa prežívela še par mesecev na ribiski ladji na Crnem morju.
Spanje in zajtrk pri lastniku restavracije v pristaniscu. Morje zgledno. Kosilo v zalivu s pogledom na cakajoce ladje pred Bosporjem,internetom in ne vem vec katerim  cajem. Do večera se prvi del labirinta med ladjami do Pashabahceja, kjer sem prespal ze prejsnjo soboto.  To pa je potovalni El clasico.

Se nt from my HTC

sreda, 27. april 2011

Spet na poti

Javni prevoz v Istanbulu ın okolicı deluje. Danes sem bıl, ze kot pravı poznavalec, v stirıh urah ız leatlısca ze na vodı (vkljucno s traktorskım prevozom colna do obale) v Yalıköyu. Morje koncno usmıljeno, se bolj prıjaznı pa rıbıcı v prıstanıscu v Karaburnu. Zavetje pred dezjem, topla pecka, ...
Pa se el classıco zvecer.

torek, 26. april 2011

Carigrad

Sobota, 23.4.

Pogojı ın tempo prejsnjega tedna so bılı prehudı. Saj vem, da bo druzba dobro dela, a mıslım, da sem sı nalozıl malo vec, kot sem zmogel prezvecıtı (ın to v postnem casu). Prebavljanje bo tako trajalo do srede, ko se bom z avtobusom vrnıl nazaj v Yalıkoy, kjer me caka coln. Pa kaj vec energıje v menı tudı. Vceraj sem ımel ze urejen prevoz do Marmarskega morja skupaj s colnom, vse je bılo ze parkrat "tamam" kot pravıjo, na koncu pa "jok" in naredilo je "ta dam" ın sem ostal tam. No, sem vsaj dodobra spoznal vascane ın njıhove navade.
Sava je bıla zabava ın uzıtek, Donava dogodıvscına, Crno morje pa preızkus, kı bı zahteval ob takem vremenu vsaj kaksen dan vec .
Malo sem pozabıl, zakaj sem sploh sel na pot. Upam, da bo odslej kajak res samo sredstvo za prevazanje. Torej se bo nekje na Bosporju kajakaskı "podvıg" zakljucıl ın res zacelo potovanje. Brez pretıranega nabıranja kılkometrov, nepotrebne borbe z vremenom, pa kaksno zgodbo s kopnega vec. In kaksno mınuto lazjega dıhanja s samım sabo tudı, da se ne bom vrnıl le s velıko spomını, a ısto navlako v glavı. Vcerajsnjı dan, me je ze spomnıl, da ımam se velıko za postorıtı.
Ko se bom spet kam premaknıl, pa ımel res kaj za povedatı, se bom spet oglasıl. Lepe praznıke.

Torek, 26.4.

Bospor sem si ogledal s kopnega in z ladij, pa mi sedaj ni nič žal, da sem čoln pustil gor na Črnem morju. Kar nestrpno čakam veslanje proti Marmarskemu morju. V Istanbulu nekaj obveznih turističnih znamenitosti, malo bazarjev, malo pa kar tako gor in dol. Kajakaški prijatelji niso bili ravno toliko v pomoč, kot se je najprej obetalo. Malo mi je žal, ker ne morem poti kar nadaljevati, ko sem bom poslovil od Vida in Sonje, a dveh "izgubljenih " dni pri tako dolgi poti, res ne gre objokovati. Mogoče pa sem ravno tako streznitev potreboval. Danes je po dolgem času sonce, baterije pa spet polne.

petek, 22. april 2011

Ni neta

Nimam neta. Vceraj do Rezova mimo Igneade do Kiyikoya, kjer sem ugotovil, da G-storitve v Turčiji trenutno ne delujejo. Popoldne potegnil se do Yalikoya. Obala res!!! mitoloska, morje enako. Veliki valovi z V so popoldne popustili, skoraj sem ze veslal bliže obali, a je zato danes začel SV veter in mi že po 2 km vzel vse upanje za nadaljevanje. Pa tako dobro je kazalo zvečer.
Pivo sem zamenjal s čajem, močna skupnost priseljencev s Kosova pa olajsuje sporazumevanje.
Črno morje tik pred koncem boja vodi, nasprotnik pa resignirano čaka zaključek. Zadetek v zadnjih kilometrih mu je spodrezal krila. Saj vem, da je treba premikat meje, a ma...

sreda, 20. april 2011

Turcija


Stvari se malo komplicirajo. V nedeljo prihajajo obiski, jaz pa ujet v zalivu na turski meji. Seveda, spet sem vam lagal, da nimam nacrtov.

Veter se je preko dneva dvignil, kljub temu, da so prognoze na kapetaniji v Tsarevu, kjer sem opravil mejne formalnosti, kazale drugace. Vodja kapetanije, sicer tudi jadralski samotar, je eden redkih na poti, ki je pokazal razumevanje za tak nacin potovanja.
Danasnji cilj je bil Igneada. Upam, da se bo veter polegel. Hitrost veslanja je sicer velika, a taksno morje zahteva kar precej koncentarcije, adrenlin pa tudi energije.
Trenutno sem gost bohemskemu arhitektu in njegovi druscini v zadnjem bolgarskem mestu pred mejo, Rezovu. Saj bi kar ostal, a sem si nepricakovano zadal cilj za prihodnje tri dni. No, saj bo slo.

Pa se slika ki prikazuje, zakaj si ni dobro odstranjevati usesnega masla (sirene so skrite na drugi strani skal).

torek, 19. april 2011

Dva v enem

Vceraj ze zjutraj vetrovno in morje z valovi. Tokrat valovi direktno z morja.  Prvih 25 km do Obzorja je letelo, pristanek na pesku pa v stilu Wilija Coyota.  Popoldne se je vse samo se povecalo. Po dobri uri se mi je zdel cas od vrha vala do naslednjega kar malo predolg, strmina pa prehuda in sem se vprasal o smislu tega pocetja. Sledil je strateski umik na obalo preko zapletenega sistema podirajocih se valov, tokrat bolj previdno in uspesno. Bivak na obali kakih 6 km pred rtom. Upanje na boljse razmere je bilo zaman, zato pa veliko casa za razmislek o mojem pocetju. Danes zjutraj sem ze navsezgodaj pogledoval proti morju in stel valove v serijah, pa premore in linijo, ki bi omogocala najlazji dostop na odprto morje. To se je preko noci malo umirilo. Se v colnu sem precej okleval, a se potem le podal. Prvi poskus neuspesno, a je vsaj krovnica zdrzala. Potem pa na polno. Premori med valovi so se nekam izgubili,  trikrat sem samo zamizal in upal na najboljse, pa sprint. Zunaj pa krik olajsanja in obljuba sebi, da tega ne bom vec pocel. Ali sem ze prestar ali pa se nisem dovolj star? Morda samo nenavajen takih razmer?
Potem je steklo. Postanek v Nessebarju, Souvenir shopu na otocku povezanem s celino.  Od tam pa mimo Pomoria in Sozopola do Primorskega. Morje popoldne veliko boljse.  Prenocisce v baraki ribicev ob mirni recici, ki se tod izliva v morje.
Ne vem, s cim sem se zameril bozanstvom, da me takole preskusajo. Mogoce zaradi nakladanja in neiskrenosti na temle blogu. Se bom spremenil.

Dovolj mam ze nabijanja teh kilometrov v p.m.! Kr neki. Kira mona si je to sploh spomnla?

ponedeljek, 18. april 2011

Od Kavarne mimo Varne



Vceraj prvi pravi dan na morju. Vreme koncno normalno. V direktni crti proti hotelskemu naselju na Golden Sands (4 vrste hotelov, ena ob drugi, peska pa le dobrih 25m: gotovo imajo turnuse za soncenje ali pa obrate, kot na skupinskih leziscih) potem pa ob obali do Varne. Prva lepa nedelja po dolgem casu je na ulice, parke in obalo privabila mnozice.


Varna je pravo nasprotje bolgarskih mest, ki sem jih videval doslej, vsaj glede urejenosti. Potem pa naprej ob obali se kakih dobrih 20 km, do prvega spanja v lezalni mrezi na poti (in luninem vzhodu).


Kjer ni hotelskih naselij ali drugih divjih gradenj, je obala slikovita in kar drugacna od makije in razbrzadnih skal, kot jih je polno na bliznjih jadranskih otokih. Glede na erozijo obale, morajo biti jesenski in zimski vetrovi vzhodne smeri, ki pihajo z morja, zelo krepki. Mivka na ravnih delih obale sega dalec v notranjost.

sobota, 16. april 2011

Po 4 tednih

Stirje tedni so mimo. Smer potovanja se je obrnila na jug. Vreme (pomlad naj bi tukaj zamujala skoraj za cel mesec) se popravlja. Zdravje, zulji in vse ostalo zaenkrat b.p.
Obratno pritrjevanje in zanikanje mi se vedno ne gre od glave, bolj domac postajam z razumevanjem Bolgarscine. Romunscine pa je bilo tako ali tako le za pokusino.
Kot kaze bom kajakasko druzbo docakal sele v Patrasu (upam!). V Istanbulu pa le obisk Vida in Sonje in malo daljsi odmor pri kajakaskih prijateljih. Kilometrov ne stejem vec, GPS-a se nisem uporabljal. Tudi v prihodnje bo edino merilo za razdalje in cas, trenutno razpolozenje. Z nekajakasko opravljenimi razdaljami pa se ne ukvarjam vec.

Danes sem dodal se nekaj slik k starejsim objavam. Tu je pa se en par stvari pod rubriko razno.

Dva filmcka z ladje. Donava je trenutno tako nizka, da je bila voda v prekopu za 1m visja od gladine reke, tako da se je bilo potebno v zapornicah dvigniti. Prekop in zapornice, enega od velikih projektov Ceausescujevega rezima, v vecini rocno delo politicnih kaznjencev in vojaskih nabornikov, ze kar mocno razjeda slaba kvaliteta gradnje in vzdrzevanja.






Pa se en filmcek z vcerajsnjega veslanja. Razen na popolnoma mirni vodi je v colnu zelo tezko poceti kaj drugega kot veslat. Od tudi tudi tresenje, pa motnost vecine slik, ki so napravljene iz vode.



Jaka, zate pa je tu tale tank:
Slike urbanisticnih podvigov, anarho-demokraticnega obdobja gradenj na lepi bolgarski obali, oplemenitenih z recesijo zadnjih let, pa kdaj drugic.

petek, 15. april 2011

V Kavarni


po boju z vetrom in mejno policijo.

Nacrtoval sem pocivati, a me je vzpodbudilo Davorjevo sporocilo, da me lahko v Kavarni gosti njegov znanec . Ob zelo mocnemu zahodnemu vetru, me je ze po dveh kilometrih ustavila mejna policija, preverila dokumente ter mi prepovedala plovbo okoli rta Kaliakra, kjer 12 km pred Kavarno obala zavije proti zahodu (in je bil veter orkanski). Malo kasneje so me ustavili se enkrat in tokrat so me obvestili, da me bo malo pred rtom cakal moj gostitelj Galin, mojo voznjo pa da spremljajo na video zaslonih.

Bocni veter je bil res zoprn, a ko se je pod rtom Shabla obala spremenila iz brezin iz zemlje in pescenih plaz v visoke klife iz pescenjaka, je postalo bolj zavetno, predvsem pa lepo. Ta kos obale je po vsej verjetnosti tudi najbolj atraktiven na bolgarskem delu Crnega morja.

Malo pred rtom me je res cakal Galin in tudi policisti, ki so preverili, ce sem res zapustil vodo,
zraven pa narocili se obvezen obisk na mejni policiji v Balciku (20 km) in stemplanje.

Rt Kaliakro in ostanke tisocletnih poselitev sem si ogledal s kopnega. Veter se je medtem nekoliko umiril, ceprav so se vetrne elektrarne v okolici kar pridno vrtele.




Morda je bilo se boljse tako. Zaveslaji po dveh urah postajajo prazni. Jutri dan pocitka v Kavarni.



Naslednje slike pa je prispeval Galin, solastnik agencije Kavarna Trip, ki se tukaj ukvarja z outdoor sporti. Super gostitelj. Njegov partner Bojan je tudi generalni uvoznik colnov Epic za Evropo in tako dobavlja colne tudi v Slovenijo.



četrtek, 14. april 2011

Spet v Bolgariji

Kje naj zacnem?
Ne bom priveslal do Crnega morja.
Sem na ladji, ki me bo odlozila pri spodnji zapornici kanala Donava-Crno morje (58 km). Dopoldanska ugotovitev, da voznja s colni krajsimi od 14m po kanalu ni dovoljena, ostali pa jo placajo, je zahtevala novo resitev. Delta bi pot podaljsala za 500 km, ladje ne pobirajo stoparjev kar tako, po kopnem pa tudi ne gre. Malo tuhtanja, potem akcija. Po odobritvi kapetanije in dobri volji enega izmed kapitanov, sem okoli poldne vseeno pristal na krovu madzarske ladje (tri tedne sanjas val, ki nastaja za ladjo, potem ga pa delas sam). V Cernivodi se ogromne recne kompozicije zaradi sirine kanala razformirajo v manjse. Ta je pripeljala 15000 ton tovora.

Na barki pravo razkosje. Hrana, kabina, celo vse cunje mi je uspelo oprati in posusiti. Zgodba ima le eno pomanjkljivost. Romunski nadzornik med plovbo v kanalu, si ne upa tvegati z mojim izstopom v pristaniscu v Konstanci. In tako se bo jutri zjutraj potrebno prestaviti do 5 km oddaljne Eforie nord.




p.s.: sinocnje ribe so bile ubrisane, vsaj tako kot romunski ribica




Tega mi ni uspelo poslati vceraj, zato je tu nadaljevanje:

Opolnoci si utrujen in kar zalosten, da zapuscam udobje ladje, nisem nasel najboljsega zavetja za spanje pri mostu v Agigei. Zaradi mokre spalke in crnega vremena zjutraj slabe volje. Fant, ki me je s kamioncinom zapeljal do morja, je bil posteno placan.
Potem hitro v coln stresat jezo. Z enim kratkim postankom, vse do prvega zaliva za romunsko mejo, penzioncka sredi vzdrzevalnih del (pec v jedilnici pa vseeno toplo greje).





Obala v Romuniji moreca kot vreme. Hotelski kompleksi v zimskem spanju, tolpe psov med praznimi barcki na
pescenih plazah, napol zgrajene stavbe, neznane namembnosti. Veter in valovi se kar ugodni, dez znosen, razpolozenje v obe skrajnosti, tako da sploh nisem opazil, kdaj sem padel mimo zadnjega mesta v Romuniji, kjer naj bi porabil se preostanek leijev.
Kaksen dan odmora ne bi skodil.