Skoraj popolno

Marmarsko morje kot jezero. Delfini se gostijo s sardelicamı kar v vodı, jaz sem jıh, skupaj s solato, za 4,5 e pojedel na rivi v Silivri. Obala pravo nasprotje tıste na drugı stranı polotoka. Porascenost in hise skoraj do morja, peska na obali le za vzorec. Se pristanisca nimajo prave zascite. Zaenkrat ob morju le prazna pocitnıska naselja turskih vikendasev. Slik ni, bo treba malo poguglrtati ın priblizati ali pogledatı objavljene slike (Panoramio?) Teleaparatu bom dal se malo pocitka, potem pa le se eno moznost...
Ljudje pregovorno prıjazni. Mogoce se bo uredilo se vreme. Tiste minute prıprave zjutraj, pred skokom v vlazne cunje, so ze malo odvec. Pa hitenje prı preoblacenju nazaj suho robo tudi. Se vedno cakam na prvı skok v morje ın pregretje okoncin na pomladanskem soncu. Kaze, da bo ze popoldne boljse. Do vecera je pred mano se prav umırjeno veslanje nekje do Marmaraereglısıja, pred tem pa se malo pohajkovanja po Silivri ın kaksna dobrota z ulice alı trznice. Predvcerajsnjım sem si na trgu vzel vrecko jagod ın se med gostijo naslajal tudi nad svezostjo in kvaliteto zelenjave ob pol nızjıh cenah kot v Sloveniji. Ne vem po katerıh merilıh se stejemo za bolj razvite?

Marmar

Uspesno skozi prometno konico na vodi do mirnega Marmarskega morja. Vmes zatajil fotoaparat, malo kasneje pa se krmilo. Slik torej ni, verjeti boste morali na besedo. Prisel kaka 2 km naprej od zaliva pri Buyucekmeci. Do fantov, ki se v pocitniskem apartmaju pripravljajo na petkov večer. Zaenkrat samo SMS.

Proti Bosporju

Po slikah sodec, smo izven sezone....
Ja, na tém kosu obale vsako leto parkira kakih pet ladij.
El clasico vceraj zvecer,  je bila vecerja in klepet v Hashimovi kajuti pozno v noc. Prav nic cudnega, da ima znance po celem svetu.
Poosebljenje svobodomiselnosti in dobrote. Nadvse je bil zadovoljen, ko smo uspeli dobiti e-naslov Andreja iz Modreja, s katerim sta se spoznala med njegovim študijem v Istanbulu, kasneje pa prežívela še par mesecev na ribiski ladji na Crnem morju.
Spanje in zajtrk pri lastniku restavracije v pristaniscu. Morje zgledno. Kosilo v zalivu s pogledom na cakajoce ladje pred Bosporjem,internetom in ne vem vec katerim  cajem. Do večera se prvi del labirinta med ladjami do Pashabahceja, kjer sem prespal ze prejsnjo soboto.  To pa je potovalni El clasico.

Se nt from my HTC

Spet na poti

Javni prevoz v Istanbulu ın okolicı deluje. Danes sem bıl, ze kot pravı poznavalec, v stirıh urah ız leatlısca ze na vodı (vkljucno s traktorskım prevozom colna do obale) v Yalıköyu. Morje koncno usmıljeno, se bolj prıjaznı pa rıbıcı v prıstanıscu v Karaburnu. Zavetje pred dezjem, topla pecka, ...

Pa se el classıco zvecer.

Carigrad

Sobota, 23.4.

Pogojı ın tempo prejsnjega tedna so bılı prehudı. Saj vem, da bo druzba dobro dela, a mıslım, da sem sı nalozıl malo vec, kot sem zmogel prezvecıtı (ın to v postnem casu). Prebavljanje bo tako trajalo do srede, ko se bom z avtobusom vrnıl nazaj v Yalıkoy, kjer me caka coln. Pa kaj vec energıje v menı tudı. Vceraj sem ımel ze urejen prevoz do Marmarskega morja skupaj s colnom, vse je bılo ze parkrat "tamam" kot pravıjo, na koncu pa "jok" in naredilo je "ta dam" ın sem ostal tam. No, sem vsaj dodobra spoznal vascane ın njıhove navade.
Sava je bıla zabava ın uzıtek, Donava dogodıvscına, Crno morje pa preızkus, kı bı zahteval ob takem vremenu vsaj kaksen dan vec .
Malo sem pozabıl, zakaj sem sploh sel na pot. Upam, da bo odslej kajak res samo sredstvo za prevazanje. Torej se bo nekje na Bosporju kajakaskı "podvıg" zakljucıl ın res zacelo potovanje. Brez pretıranega nabıranja kılkometrov, nepotrebne borbe z vremenom, pa kaksno zgodbo s kopnega vec. In kaksno mınuto lazjega dıhanja s samım sabo tudı, da se ne bom vrnıl le s velıko spomını, a ısto navlako v glavı. Vcerajsnjı dan, me je ze spomnıl, da ımam se velıko za postorıtı.
Ko se bom spet kam premaknıl, pa ımel res kaj za povedatı, se bom spet oglasıl. Lepe praznıke.

Torek, 26.4.

Bospor sem si ogledal s kopnega in z ladij, pa mi sedaj ni nič žal, da sem čoln pustil gor na Črnem morju. Kar nestrpno čakam veslanje proti Marmarskemu morju. V Istanbulu nekaj obveznih turističnih znamenitosti, malo bazarjev, malo pa kar tako gor in dol. Kajakaški prijatelji niso bili ravno toliko v pomoč, kot se je najprej obetalo. Malo mi je žal, ker ne morem poti kar nadaljevati, ko sem bom poslovil od Vida in Sonje, a dveh "izgubljenih " dni pri tako dolgi poti, res ne gre objokovati. Mogoče pa sem ravno tako streznitev potreboval. Danes je po dolgem času sonce, baterije pa spet polne.

Ni neta

Nimam neta. Vceraj do Rezova mimo Igneade do Kiyikoya, kjer sem ugotovil, da G-storitve v Turčiji trenutno ne delujejo. Popoldne potegnil se do Yalikoya. Obala res!!! mitoloska, morje enako. Veliki valovi z V so popoldne popustili, skoraj sem ze veslal bliže obali, a je zato danes začel SV veter in mi že po 2 km vzel vse upanje za nadaljevanje. Pa tako dobro je kazalo zvečer.

Pivo sem zamenjal s čajem, močna skupnost priseljencev s Kosova pa olajsuje sporazumevanje.

Črno morje tik pred koncem boja vodi, nasprotnik pa resignirano čaka zaključek. Zadetek v zadnjih kilometrih mu je spodrezal krila. Saj vem, da je treba premikat meje, a ma...

Turcija

Stvari se malo komplicirajo. V nedeljo prihajajo obiski, jaz pa ujet v zalivu na turski meji. Seveda, spet sem vam lagal, da nimam nacrtov.

Veter se je preko dneva dvignil, kljub temu, da so prognoze na kapetaniji v Tsarevu, kjer sem opravil mejne formalnosti, kazale drugace. Vodja kapetanije, sicer tudi jadralski samotar, je eden redkih na poti, ki je pokazal razumevanje za tak nacin potovanja.
Danasnji cilj je bil Igneada. Upam, da se bo veter polegel. Hitrost veslanja je sicer velika, a taksno morje zahteva kar precej koncentarcije, adrenlin pa tudi energije.
Trenutno sem gost bohemskemu arhitektu in njegovi druscini v zadnjem bolgarskem mestu pred mejo, Rezovu. Saj bi kar ostal, a sem si nepricakovano zadal cilj za prihodnje tri dni. No, saj bo slo.

Pa se slika ki prikazuje, zakaj si ni dobro odstranjevati usesnega masla (sirene so skrite na drugi strani skal).

Dva v enem

Vceraj ze zjutraj vetrovno in morje z valovi. Tokrat valovi direktno z morja.  Prvih 25 km do Obzorja je letelo, pristanek na pesku pa v stilu Wilija Coyota.  Popoldne se je vse samo se povecalo. Po dobri uri se mi je zdel cas od vrha vala do naslednjega kar malo predolg, strmina pa prehuda in sem se vprasal o smislu tega pocetja. Sledil je strateski umik na obalo preko zapletenega sistema podirajocih se valov, tokrat bolj previdno in uspesno. Bivak na obali kakih 6 km pred rtom. Upanje na boljse razmere je bilo zaman, zato pa veliko casa za razmislek o mojem pocetju. Danes zjutraj sem ze navsezgodaj pogledoval proti morju in stel valove v serijah, pa premore in linijo, ki bi omogocala najlazji dostop na odprto morje. To se je preko noci malo umirilo. Se v colnu sem precej okleval, a se potem le podal. Prvi poskus neuspesno, a je vsaj krovnica zdrzala. Potem pa na polno. Premori med valovi so se nekam izgubili,  trikrat sem samo zamizal in upal na najboljse, pa sprint. Zunaj pa krik olajsanja in obljuba sebi, da tega ne bom vec pocel. Ali sem ze prestar ali pa se nisem dovolj star? Morda samo nenavajen takih razmer?
Potem je steklo. Postanek v Nessebarju, Souvenir shopu na otocku povezanem s celino.  Od tam pa mimo Pomoria in Sozopola do Primorskega. Morje popoldne veliko boljse.  Prenocisce v baraki ribicev ob mirni recici, ki se tod izliva v morje.
Ne vem, s cim sem se zameril bozanstvom, da me takole preskusajo. Mogoce zaradi nakladanja in neiskrenosti na temle blogu. Se bom spremenil.

Dovolj mam ze nabijanja teh kilometrov v p.m.! Kr neki. Kira mona si je to sploh spomnla?

Od Kavarne mimo Varne

Vceraj prvi pravi dan na morju. Vreme koncno normalno. V direktni crti proti hotelskemu naselju na Golden Sands (4 vrste hotelov, ena ob drugi, peska pa le dobrih 25m: gotovo imajo turnuse za soncenje ali pa obrate, kot na skupinskih leziscih) potem pa ob obali do Varne. Prva lepa nedelja po dolgem casu je na ulice, parke in obalo privabila mnozice.


Varna je pravo nasprotje bolgarskih mest, ki sem jih videval doslej, vsaj glede urejenosti. Potem pa naprej ob obali se kakih dobrih 20 km, do prvega spanja v lezalni mrezi na poti (in luninem vzhodu).


Kjer ni hotelskih naselij ali drugih divjih gradenj, je obala slikovita in kar drugacna od makije in razbrzadnih skal, kot jih je polno na bliznjih jadranskih otokih. Glede na erozijo obale, morajo biti jesenski in zimski vetrovi vzhodne smeri, ki pihajo z morja, zelo krepki. Mivka na ravnih delih obale sega dalec v notranjost.

Po 4 tednih

Stirje tedni so mimo. Smer potovanja se je obrnila na jug. Vreme (pomlad naj bi tukaj zamujala skoraj za cel mesec) se popravlja. Zdravje, zulji in vse ostalo zaenkrat b.p.
Obratno pritrjevanje in zanikanje mi se vedno ne gre od glave, bolj domac postajam z razumevanjem Bolgarscine. Romunscine pa je bilo tako ali tako le za pokusino.
Kot kaze bom kajakasko druzbo docakal sele v Patrasu (upam!). V Istanbulu pa le obisk Vida in Sonje in malo daljsi odmor pri kajakaskih prijateljih. Kilometrov ne stejem vec, GPS-a se nisem uporabljal. Tudi v prihodnje bo edino merilo za razdalje in cas, trenutno razpolozenje. Z nekajakasko opravljenimi razdaljami pa se ne ukvarjam vec.

Danes sem dodal se nekaj slik k starejsim objavam. Tu je pa se en par stvari pod rubriko razno.

Dva filmcka z ladje. Donava je trenutno tako nizka, da je bila voda v prekopu za 1m visja od gladine reke, tako da se je bilo potebno v zapornicah dvigniti. Prekop in zapornice, enega od velikih projektov Ceausescujevega rezima, v vecini rocno delo politicnih kaznjencev in vojaskih nabornikov, ze kar mocno razjeda slaba kvaliteta gradnje in vzdrzevanja.






Pa se en filmcek z vcerajsnjega veslanja. Razen na popolnoma mirni vodi je v colnu zelo tezko poceti kaj drugega kot veslat. Od tudi tudi tresenje, pa motnost vecine slik, ki so napravljene iz vode.



Jaka, zate pa je tu tale tank:
Slike urbanisticnih podvigov, anarho-demokraticnega obdobja gradenj na lepi bolgarski obali, oplemenitenih z recesijo zadnjih let, pa kdaj drugic.

V Kavarni

po boju z vetrom in mejno policijo.

Nacrtoval sem pocivati, a me je vzpodbudilo Davorjevo sporocilo, da me lahko v Kavarni gosti njegov znanec . Ob zelo mocnemu zahodnemu vetru, me je ze po dveh kilometrih ustavila mejna policija, preverila dokumente ter mi prepovedala plovbo okoli rta Kaliakra, kjer 12 km pred Kavarno obala zavije proti zahodu (in je bil veter orkanski). Malo kasneje so me ustavili se enkrat in tokrat so me obvestili, da me bo malo pred rtom cakal moj gostitelj Galin, mojo voznjo pa da spremljajo na video zaslonih.

Bocni veter je bil res zoprn, a ko se je pod rtom Shabla obala spremenila iz brezin iz zemlje in pescenih plaz v visoke klife iz pescenjaka, je postalo bolj zavetno, predvsem pa lepo. Ta kos obale je po vsej verjetnosti tudi najbolj atraktiven na bolgarskem delu Crnega morja.

Malo pred rtom me je res cakal Galin in tudi policisti, ki so preverili, ce sem res zapustil vodo,
zraven pa narocili se obvezen obisk na mejni policiji v Balciku (20 km) in stemplanje.

Rt Kaliakro in ostanke tisocletnih poselitev sem si ogledal s kopnega. Veter se je medtem nekoliko umiril, ceprav so se vetrne elektrarne v okolici kar pridno vrtele.




Morda je bilo se boljse tako. Zaveslaji po dveh urah postajajo prazni. Jutri dan pocitka v Kavarni.



Naslednje slike pa je prispeval Galin, solastnik agencije Kavarna Trip, ki se tukaj ukvarja z outdoor sporti. Super gostitelj. Njegov partner Bojan je tudi generalni uvoznik colnov Epic za Evropo in tako dobavlja colne tudi v Slovenijo.

Spet v Bolgariji

Kje naj zacnem?
Ne bom priveslal do Crnega morja.
Sem na ladji, ki me bo odlozila pri spodnji zapornici kanala Donava-Crno morje (58 km). Dopoldanska ugotovitev, da voznja s colni krajsimi od 14m po kanalu ni dovoljena, ostali pa jo placajo, je zahtevala novo resitev. Delta bi pot podaljsala za 500 km, ladje ne pobirajo stoparjev kar tako, po kopnem pa tudi ne gre. Malo tuhtanja, potem akcija. Po odobritvi kapetanije in dobri volji enega izmed kapitanov, sem okoli poldne vseeno pristal na krovu madzarske ladje (tri tedne sanjas val, ki nastaja za ladjo, potem ga pa delas sam). V Cernivodi se ogromne recne kompozicije zaradi sirine kanala razformirajo v manjse. Ta je pripeljala 15000 ton tovora.

Na barki pravo razkosje. Hrana, kabina, celo vse cunje mi je uspelo oprati in posusiti. Zgodba ima le eno pomanjkljivost. Romunski nadzornik med plovbo v kanalu, si ne upa tvegati z mojim izstopom v pristaniscu v Konstanci. In tako se bo jutri zjutraj potrebno prestaviti do 5 km oddaljne Eforie nord.




p.s.: sinocnje ribe so bile ubrisane, vsaj tako kot romunski ribica




Tega mi ni uspelo poslati vceraj, zato je tu nadaljevanje:

Opolnoci si utrujen in kar zalosten, da zapuscam udobje ladje, nisem nasel najboljsega zavetja za spanje pri mostu v Agigei. Zaradi mokre spalke in crnega vremena zjutraj slabe volje. Fant, ki me je s kamioncinom zapeljal do morja, je bil posteno placan.
Potem hitro v coln stresat jezo. Z enim kratkim postankom, vse do prvega zaliva za romunsko mejo, penzioncka sredi vzdrzevalnih del (pec v jedilnici pa vseeno toplo greje).





Obala v Romuniji moreca kot vreme. Hotelski kompleksi v zimskem spanju, tolpe psov med praznimi barcki na
pescenih plazah, napol zgrajene stavbe, neznane namembnosti. Veter in valovi se kar ugodni, dez znosen, razpolozenje v obe skrajnosti, tako da sploh nisem opazil, kdaj sem padel mimo zadnjega mesta v Romuniji, kjer naj bi porabil se preostanek leijev.
Kaksen dan odmora ne bi skodil.

17 km do Černevode

Kurim ogenj in čakam na obljubljene ribe, da jih spečemo. Tudi romunski mejni policisti so bili do sedaj najbolj prijazni. Silistro zapustil šele ob treh. Mi ni dišalo vreme. Zadnji 2 uri veslanja pa je postalo mirno, bregovi divji. Meditacija na zvok vesla pri vstopu v vodo... Če se mi veslanje ne bo priskutilo, je delta Donave gotovo eden od bodočih ciljev.

Vetren

Vceraj se je vreme za melenkost izboljsalo in prijaznejsi so postali tudi ljudje in pokrajina.
Pristal v Vetrenu, majhnemu ribiskemu/poleti turisticnem/ naselju.
Soba, tus, pranje perila, vecerja, pogovor z gostiteljima in se par domacini iz vasi.
Teme: zgodovina, politika,ribe, pa zivljenske resnice....

Vetren je bil eno izmed prizorisc pohoda srednjeveskega tajkuna Vlada Chasta (zloglasni grof Drakula), saj je pobil vseh takratnih 3200 prebivalcev. Novodobni tajkuni ljudi sicer pustijo pri zivljenju, a le s 150-200 evri place. Cene goriva na primer, pa take kot pri nas.
Nic cudnega, da je v 20 letih demokracije v tujino odslo kar 700.000 Bolgarov.
Prav toliko je v Bolgariji tudi Ciganov, o katerih se le redko najde kaka dobra beseda.
Posebna opozorila so veljala meni pred vstopom v Romunijo, kamor se po koncanem sprehodu po Silistri tudi odpravljam. Do morja predvidoma se dva dni. Kanal Cernavoda-Constanza bo pot skrajsal za 300 km Donave in 200 km obale.

Se dve zgodbi z reke. Ena govori o, bojda, slovenskem kajakasu. Pred mesecem dni, ko je bil na Donavi se leden mraz, naj bi ga mocno podhlajeneg izvlekli iz colna prav v Vetrenu, ga ogreli in oskrbeli. Bil naj bi na poti do znanca v Silistri. Od kod je sel in kdo tocno je bil, pa niso vedeli. Ve kdo kaj vec?
Drugo pa sem na poti slisal ze tretjic. Lani naj bi po Donavi (od izvira do izliva ) plavala 50-letna profesorica sportne vzgoje iz Amerike ob spremstvu svoje hcerke v kajaku. Prav povsod so si jo dobro zapomnili. Za Martina Strela ni slisal se nihce. Je sploh sel tod mimo?

Nedelja

Danes pa prav nič zanimivega. Še vse kar sem imel v načrtu se je sfižilo, razen jutranjega ogleda Svistova. Pred Rusejem srečal bolgarske nedeljske kajakaše. Kajak klub iskal zaman, prav tako pristan. Namesto malo predaha, prisel 15 km naprej od Ruseja. Piknikov ni bilo, se ribiči/vikendaši, kjer bom prespal, so nekam mrki.

Še video

Se malo kar tako

Pa sem popoldne malo podaljsal, ker se je veter umiril. Namesto v Beleneju, kjer sem  samo malo povohal naokrog (ceprav zadnje dni voham samo se sebe; bo treba jutri kaj poiskat ali pa pade Donava), sem pristal v Svistovu (102 km) in ker je ob vodi bila samo luka, se je malo zapletlo, ura pa pozna.  Na koncu nic mesta gori na hribu, a prijazen paznik na gradbiscu na koncu pristanisca in topla baraka.

Stranski kanal Donave pri Belenu, brez vetra in precej ozji, je bil pravi balzam za telo. Stalna pozornost in mocan oprijem vesla, te po tolikih km kar ubijeta. Upam, da vetrovne razmere niso samo uvod za Crno morje.

Pa se kaj o cenah. Merilo pivo. Pivo, ker zares pase po veslanju, ker ga  konzumirajo prav povsod, ker z lokalnim pivom zbujas najmanj pozornosti, pa se komunikacija lazje stece.  V Bolgariji pa predvsem, ker ga v lokalu dobis ze za 60c. Hrana je mogoce malenkost drazja, a se vedno vec kot 2x cenejsa, kot pri nas.  Porocilo za letoviske kraje se pride.

Po izkusnjah je znanje tujih jezikov nekje na ravni moje bolgarscine. Starejsi so rusko ze pozabili, mlajse je po anglesko se malo sram.

Po pripovedovanju se jim je najboljse godilo v casu embarga v Srbiji. En izlet cez mejo jim je prinesel ze celo placo. Potem sledi obdobje Todora Zivkova, na koncu je sele Eu, ki jim je podrazila zivljenje in vzela sluzbe. Pa ceprav tako ponosno povsod obesajo dvojne zastave. Morda samo iz navade, le da je rdeco zamenjala modra.


Sent from my HTC

Se en dan v pisarni II

Danes dopoldne spet veter. V 4urah skoraj 60km. Danes ze bolj suvereno, a bo pocasi tega vetra dovolj. V takih pogojih je Sandilinov novi seakayak anorak kajakasev najboljsi prijatelj (dela!) Trenutno v Nikopolu, do vecera pa se do Belema. Veter se je medtem polegel. Upam, da bo video s panoramo z vzpetine nad mestom deloval. Fotka pa se iz enega pit-stopa za krmilo dopoldne.

Telefon dela, samo z nalaganjem slik imam se probleme.

Z vetrom do 100

Sinoci sem priveslal do 758 do izliva Donave, kar pomeni, da sem opravil dnevno kvoto 75 km in kampiral. Ponoci je zacelo pihati in zjutraj sem z malo rispekta do razburkane Donave zacel veslati. Po dobrih 6 urah in 80 km, vam sedaj to pisem iz Oriahovja. Mejnega mesta (feribot) z Romunijo.

SZ veter (isti kot zadnjic, a tokrat v pravo smer) je pihal skoraj v hrbet (7 o'clock). Kot bi veslal z burjo. Ko sem pridobil malo samozavesti, je kar steklo. Ni pa bilo enostavno. Nekje na polovici poti sem strgal vrvico od krmila, ta druga pa je bila tik pred tem. Zaenkrat sem situacijo obvladal. Ja coln resi se ni bil stestiran v takh pogojih, ze sedaj pa vem, da je bolj "za bonaco" sorte.

Po ogledu mesta in mogoce se eni malici (tokrat sem gost lokala nogometnega kluba) se tistih 20 km, da bo padla magicna meja. Saj vem da ne bo bliska in poka, a dobro se slisi. Vse seveda znotraj rednega dela (8 ur). Pa spet kampiranje, saj rabim se malo samote.

Aparat se trenutno polni pri carinku, dol pri vodi. Upam, da ga bom ponovno zagnal in potem poslikal in posredoval kako sliko. Materiala je tukaj veliko. Ce se bo v prihodnjem letu kdo od nasih politikov pred volitvami pripisoval zasluge za vstop v E.U., ga lahko s katerokoli sliko iz teh krajev kadarkoli opomnis, da to res ni taka zadeva. Ce so lahko oni vstopili,....

Hvala vsem za vase komentarje. Berem!

Upam, da se da iz mojega pisanja kaj razbrati. Moje misli so se vedno malo necitljive.

Pocasi, pocasi se umirjam.

Back in the E.U.

Danes sem uradno vstopil nazaj v EU skozi recno luko v Vidinu. Do nadaljnjega se bom drzal bolgarske obale.
Telefon je malo smrkav, a se mu stanje popravlja. Tokrat iz internet cafeja.

Vceraj sem opravil pot iz Kobrova preko Prahova do Novega sela v Bolgariji. Recne kamere so zaznale moj vstop v drzavo in ko sem kasneje pristal v Novem selu, me je ze pricakal policist...
Kot kaze mislijo Bolgari s prihajajocim Schengenom zelo resno. Romuni prav tako in ves recni promet je pod strogim nadzorom.
To seveda ne gre v racun Srbom, ki so me ob mojem komentiranju revscine v krajih ob Donavi svarili, pred se hujsim stanjem v Romuniji in Bolgariji....

Nizje od Djerdapa so pretezno kraji, kjer zivijo Vlahi. Prebivalci med seboj govorijo svoj jezik, ceprav se deklarirajo za Srbe. Pa drugacne navade imajo v teh krajih povezane s smrtjo: na vsemogocih krajih visijo osmrtnice, na hise lepijo spominske table umrlim, na pokopaliscih, pa se kljub splosni revscini bohotijo veeelike crne marmorne table, z vgraviranimi/skeniranimi slikami preminulih.

Djerdap II sem brez tezav prenesel mimo zapornic, saj bi bilo cakanje drugace predolgo.

V Bolgariji naj bi vceraj spal pod policijskim nadzorom na pomolu. Pa sva se s policistom kar hitro spoprijateljila. In ker se svari same od sebe odvijajo, tako kot se morajo, sem kasneje pristal rojstnodnevni zabavi v blizini, ki se je spremenila v spoznavni vecer bolgarskih obicajev.

Danes bom prespal nekje na bregu, saj mivka in livadice kar vabijo.
Se kakih 30km me torej caka. Voda je po Djerdapu spet zacel malo hitreje teci, Donava pa je srednje visine. Kmalu bom presel zadnji velik zavoj reke in zacele se bodo tiste prave ravnine, izginili pa bodo tudi gricki in hribcki v okolici, ki so malo popestrili veslanje. Veter je bil parkrat kar neprijeten, zadnjic pa me je tako je... , da me je pregnal z vode. In ko sem se zavlekel v prazno poslopje ob bregu, si postlal in ulegel, sem na steni videl napis: Cuti dok te karam. Seveda nisem nic komentiral. Sprijaznjen z usodo sem zaspal. Naslednjo jutro je bilo potem mirno.

Korbovo

Danes prišel samo do Korbova. Močan SZ veter je onemogočil nadaljevanje. V zapornicah na Đerdapu sem bil popolnoma sam. Kar strasljivo, pa se veter je nagajal. Včeraj slikal Trajanovo tablo, danes pa bi tudi ostanke mostu, če ne bi maloprej namočil, upam da ne zamočil telefona.

Djerdap

Donji Milanovac je eno tako zaspano mestece. Kot bi prisel sredi zime kam na Jadran, ceprav so temperature danes ze prav podobne poletnim.
Ob osmih sem bil ze v colnu, a sem moral po kilometru zaradi premocnega vetra odnehati. Na zacetku soteske, malo pod trdnjavo, kjer dobi voda kot v liju zagon je veter ubral ravno nasprotno smer.
Ob obvezni kavi in rakijici na bregu pri vascanih, sem pocakal, da se je ozracje stabiliziralo in po dobri uri ponovno startal. Najprej malo nasprotnega vetra, potem pa v glavnem brezvetrje in po 4,5 ure sem v Donjem Milanovcu. Turisticni info center je lepo urejen in v miru caka turiste, ki po vecini pridejo v poletnih mesecih v okviru krizarjenja z ladjo ali se ustavijo na kolesarski poti proti izlivu Donave.
Lepenski vir sem izpustil, popoldne pa se mimo Trajanove table do Tekije, kjer nameravam prespati.
Donava na trenutke (ozine) kar stece, drugace pa je kar pocasna (cez nekaj km pa tudi prav mirna).
Vceraj sem veslal povprecno po 11,5 km na uro, danes nekje okoli 11.
Sonce ze mocno naziga. Pocasi ze razmisljam o kaksni ladji, da bi se ji priklopil na val. A so predvsem v moji smeri prava redkost.... Mogoce pod elektrarnami, ko bo kaksna res hujsa kriza.

Golubac

Po 8 urah (3+3+2) v pisarni pod nebom, kampiram pred trdnjavo Golubac na vhodu v Djerdap. Danes in jutri me čakata najatraktivnejša odseka na poti na Donavi. Tik pred sinočnjim poznim prihodom, sem prečkal najširši odsek Donave-6 km.

Pozdrav na Ostrovo in hvala za piknik in družbo.

Grocka

Sele ob treh popoldne sem se uspel posloviti od neverjetnih gostiteljev na Savi (hvala Marijan in Dragan), pa se enkrat od Sonje, ki je odpeljala Nikota proti Ljubljani.

Na Donavi se je zacelo pri 1171, koncalo pa v Grocki, 40 km nizje. Marmelad in kompotov ze dolgo ne delajo vec, je bila pa piaca danes zjutraj vseeno dobro zalozena. Na Donavi me je v blizini Panceva, kot nekaksno opozorilo, presenetila nevihta. Na bregu sem potem namestil krmilo, ki ga dosedaj nisem uporabljal in zamenjal veslo, saj se v takem vetru z "zlickami" ni dalo vec naprej. Po pol ure je vse minilo. Dobra sola za prihodnje. Donava je Reka.

V Grocki prespal na splavu v marini ribiske druzine (celo wi-fi dela). Predsednik ribicev, vsepovsod poznani Predrag-Zmaj, nekoc tudi lastnik svetovnega rekorda v voznji s kolesom v rikverc, je bil najboljsi vodnik po mestu. Ribja corba Kod Ljube Trovaca pa odlicna. Po dobrem zajtrku z dobrotami iz pekarne, se ze resno sprasujem, kaksen smisel ima tovorjenje gorilnika in druge krame.

Danes grem za polni delovni cas v pisarno (4+4 ure), po "sluzbi" pa novim poznanstvom naproti.


Sent from my HTC

Beograd

Moja javljanja bodo do konca bivanja v Srbiji krajša. Cene roaminga so tukaj tako visoke, da mi je uspelo v 4 dneh porabiti skoraj cel mesečmi limit, ki mi ga je omogočil Simobil. Prihodnjih par dni samo kratka SMS poročila. Čez kako uro grem naprej.