Ulcinj

Za mano je maratonski dan. Pri Dracu je zmanjkalo zemljevida Grcije, ki sem ga uporabljal doslej, spomin slike iz interneta pa je bolj luknjicav, pa se je vceraj nabralo kar 85 nenecrtovanih km in skoraj 11 ur veslanja. Nekje sem se ustel za en zaliv.
V soboto sem po ogledu Draca (tudi kaj ponujajo v cisto novem najboljsem sosedu sem pogledal) veslal kako uro premalo. Za visek pa si niti nogometa nisem ogledal, saj so lokal ob obali zaprli, hotel v blizini je imel en sam program, hise pa nobene. Vceraj sem pri prvem postanku ugotovil, da je pot do Ulcinja malo daljsa od pricakovane. Pa se je bilo potrebno kar potrudit. Do Shengjina je v 6 urah kar slo, potem pa je bilo potrebno veslat v veter. Tik pri izlivu Bojane pa za vrhunec se malo borbe z nasprotnimi valovi. Potem pa tista dolga plaza pred Ulcinjem. Visek dneva je bil, ko sem ob vklopu telefona prejel sms, da me malo nad izlivom Bojane pricakujejo (hvala Kitesferi). Se bomo pa danes oglasili z Jocom in Alesem, ki sta ze zjutraj prisla iz Ljubljane in tudi potrebujeta malo odmora.

V Ulcinju so me presenetili dvojezicni napisi in me se bolj utrdili v prepricanju, da je na poti okoli Balkana, najbolj univezalni jezik prav albanscina. Za stike in komunikacijo, ki jih kot popotnik potrebujes, prav gotovo. Pa se prav podobna je slovenscini. Ker v Albaniji zaradi odsotnosti colnov vecina ljudi lovi peske, se tudi ribe imenujejo peshk....

Pesek

Najlepsi teden je bil prihranjen prav za konec samostojnega veslanja. Lezernost se je razpasla po celem telesu, odsotnost kakrsnihkoli misli in skrbi, se pozna tudi pri teh objavah.
Albanija je se boljsa kot po prvi oceni, le od Vlore naprej sta pesek in nizka obala zamenjala skale in gore. Ce bi celotna pot potekala v takih razmerah, bi bilo ze skoraj kicasto. Lepi spomini na ta del poti bodo osvetlili tudi tiste bolj temacne dni.

Vceraj priveslal do plaze v blizini Divjake. Trudim se porabiti tistih 70 e, ki sem jih zamenjal v leke. Sinoci sem se v restavraciji (kjer sem na udobni zofi kasneje tudi prespal) res namatral, a vec kot za 10 e nisem zmogel. Nekaj bo slo se za Autan, saj sta bila zadnja dva vecera na meji zdrzljivega.
Ta zapis je izza obale pri Spilli, danes pocasi se do Draca. V ponedeljek zjutraj se mi bo v Ulcinju za teden pridruzil Ales, za njim Matej, pa se en Matej, ce prej ne bo zmanjkalo km....
Samostojno veslanje se tako pocasi izteka. Zgodbe se napihujejo in vneto cakajo poslusalce. Le se kaksen zapisovalec Homerjevega kova manjka.

Na pocitnicah v Albaniji imam koncno malo vec casa, pa mi je celo nekaj slik uspelo naloziti.

Tale pa je iz arhiva:

Vlore

Spet se veliko dogaja, pa je v torek zmanjkalo casa, vceraj zvecer pa civilizacije. Oglasam se iz Vlore, tretji dan bivanja v Albaniji. Veliko boljse, domace, divje, srecanj polno, jadrnic prazno, ceneje , predvsem pa nadvse lepo veslanje.

V ponedeljek ni bilo izpita, pa niti motorja. Sem pa zato na MTB-u naredil en krog po Krfu, toliko, da je bilo treba v zadnji hrib kar pes. Sedem ur je noge kar zdelalo.

V torek sem se v mestu Krf ustavil le za nakup krmil, nato pa preko preko morja do Butrinta. Brez zemljevida sem najprej zaveslal po reki Pavllo navzgor, obrnil in sele nato nasel prehod proti jezeru. Pred 2000 leti je mesto moralo izgledati kar noro, predvsem zaradi lepe lege.
Zvecer do Sarande, kjer sem takoj zacutil spet tisti utrip poti, ki sem ga pogresal cel cas bivanja v Grciji. Med cakanjem na obljubljeno prenocisce (mojster je bil ze posteno zdelan, pa je verjetno pozabil name), sem koncal se enega izmed "pageturnerjev", knjig ki jih za krajsanje casa uspesno zamenjujem. Ta je bila iz izposojevalnice avtov v Benitsesu. V poslusanju zadnjih disco hitov, sem kasneje spal kar na mestni plazi.

Vceraj je prvi postanek bil na kavi in malici v Qeparu, pozno kosilo v gostilni na obali v Dhermiju, zaklujcek dneva pa v enem izmed redkih zalivckov, na verjetno najbolj divjem kosu obale na poti od Korinta. Danes se je dan zacel s skupnim zajtrkom s fantoma, ki sta v zalivcek, na izhodisce poti do uro oddaljene cerkvice, pripeljala nekaj romarjev in popa. Oba preiskusena kontrabantarja, trenutno pa brez dela, saj so posle prevzele skupine, ki imajo podporo sirse mednarodne skupnosti...Pa Tanja Fajon je odpravila vize. Sta pa zato pokazala doma izdelane mine za ribobomb.Kasneje je, cisto proti koncu tega divjega rta, nekajkrat res pocilo, enkrat sem celo ujel eksplozijo, rib pa ne. So bili s colnom prehitri.

Nasploh je plovil v Albaniji izredno malo, veslanje je skoraj edina mozna oblika premikanja po vodi, pa je vcasih zato mogoce celo lazje premagovati razdalje.
V Vlori urejajo center mesta, ulice od obale, kjer sem pustil coln, proti srediscu, pa na las podobne tistim izpred 18 let, ko smo tod kolesarili (trgovine so pa vseeno bolje zalozene).

Albanija je vsekakor vredna obiska. Pa naj bo to s kajakom, avtom, kolesom, ali pa samo na plazo. Pa tudi ce zmanjka elektrike ob stirih popoldne (tako kot vceraj) in se ta vrne sele naslednje jutro. Se pa tolazijo, da je vcasih bilo se slabse.

Krf

Samo na hitro.
Vceraj sem zacel malo naprej od Preveze, mimo izliva Acherontasa (Annoudia) do Parge. Danes do otockov pri Syvoti in iskanje modre lagune, potem pa preko na Krf. Postanek v Lefkimmiju, pristanek pa v Benitsesu. Gostje so se iz vcerajsnje skandinavsko/britanskih danes spremenili v pretezno bolgarske. Urejenost krajev tudi sovpada. Peska, skal, lepega morja na pretek, tako kot je napisal ze Tomaz. A vse te morske dobrote so za samotnega jezdeca le lepa kulisa na poti do.... Cesa ze?
Bi se pa kdaj se vrnil, samo takrat zagotovo v druzbi.
Jutri dan za pocitek in motoristicne spretnosti, v torek najprej do Buthrotuma potem pa naprej ob albanski obali. Nad pogoji za veslanje se pa res ne morem vec pritozevati. Enkratno!

Cao soncek

kod si hodil do zdaj.

Danes me je zbudil vonj svezega kruha, z ulice tik za obalo. Kasneje sem ga kupil pri prodajalki, ki je ze navsezgodaj s pomola kjer sem spal, poskusala sreco s hobotnicami.
Takoj moram popraviti vcerajsnjo trditev o navticnem turizmu. Zgleda, da sem se zadnja dva dneva vozil po manj obljudenih vodah, saj so bili danes vsi zalivi na vrhu Meganisija natrpani z jadrnicami, prava gneca pa skozi preliv pri Lefkadi. Drzi pa trditev, da je "pravo Grcijo" mozno okusiti le v gorskih in bolj odrocnih obmorskih krajih. To mi je potrdil tudi francoski par (sosedje pri internetu), ki ze vrsto let raziskuje lepote Grcije. Bi se kar strinja,l tudi glede na izkusnjo s kajakastva v Epiru izpred 9 let. Zanimiva je bila tudi debata z lastnikom caffeja, saj se nikakor nisva strinjala glede statusa Makedonije. V obvezno branje mi je zabical nekaksno pismo Obami, s katerim skupina priznanih zgodovinarjev podaja svojo videnje dogodkov in odreka "skopskemu ljudstvu" pravico do tega imena.

Pisem iz Preveze, do vecera pa le se premik do kake plaze, max urco naprej. Danes sem za Lefkado prvic okusil maestral. Mogoce bo malo bolj zoprno jutri, ko bo stik bolj frontalen.

Prav na smeh mi gre, ko se spomnim tistega Fedje izpred tedna dni, ki se je ves zagnan podal na kajakstop, kot da bi sel na Dolgi most. Pa kaka panika je bila. No ja, nikoli ni prepozno za ucenje.
Za vsakogar je enkrat prvic.

Otok na obali

Malo ob celini, malo med otoki, med ribjimi farmami. Najprej do Kalamosa, potem pa dan zakljucil v Mytikasu. Gotovo bolj lezernemu in "tipcno grskemu" od vecine krajev na otokih. Navticni naval sele prihaja, ostalih turistov se ni, pa so lepe plaze na Kalamosu in se prej Kastosu bile v naravnem stanju. Kar veslam, saj bi rad izkoristil ugodne pogoje, pa cim prej zapustil Grcijo. Kot kaze si do konca mojega gostovanja, ne bova prav spoprijateljila. Na trenutke je kar samotno, pa se brez vsega branja sem ostal. Veslanje je koncno podobno tistemu, kot sem ga bil vajen iz Jadrana. Temperature idealne za premikanje, za predolgo polezavat pa ravno ni. Ze drugi dan se gibljem ravno po robu neviht. Naj kar ostane tako se par dni. Zalogo hrane in vode sem omejil na dnevne potrebe. Vse kar je vec, je cisto odvec. Samo do interneta je malce tezje, zato boste prejeli se kdaj kako porocilo preko SMS-ja (in Vida).

Je kaka novica glede druzbe na poti? Ales upa na dopust cez 11 dni (Budva?). Se kdo?

Dan sem zacel z iskanjem svic majice, ki si jo je za priboljsek izbral pes (saj je res ze polna hranljivih snovi, amapak jo vseeno se rabim). Mogoce, ker sem ga ignoriral, ko je sinoci celo uro bevskal, se je priplazil ponoci in za povrhu se zgrizel vrecko za zemljevide. No, ko sem ju nasel, sta se z majico samo malo igrala.

Zeus

Na ustju Achelosa. Končno spet ta prav dan. Svoje je dodalo še izgubljanje po lepih lagunah naprej od Tourlide. Včeraj sem še kljub vetru kar pozno odpravil iz Aigia. Potem se je malo popravilo in prespal sem pri svetilniku, ravno nasproti Nafpaktosa. Nevem ali sem sanjal ali je bilo res, samo mislim, da sem slišal Zeusa, kako je zarobantil: Zdaj pa dovolj babe, a nimate drugega dela. Pustite ubogega človeka na miru. A ne vidite, da je tudi brez vašega vmešavanja dovolj zmeden. Hera je hotela še nekaj pripomniti, a jo je hitro utišal: V kuhinjo, hitro! Da ne bom v jezi sebe s tisto umazano živaljo primerjal, porko dijo. Ma na že spet mi je ušlo, je še zagodrnjal, zaloputnil vrata ter se vrnil k branju zadnjega statističnega poročila. Upam, da bom imel od sedaj naprej res mir.

59. dan

V soboto sem bil 2x lahkoveren, pa sem se zvečer premaknil na konec zaliva v Nea Kios do kajtarjev in za malenkost zamudil prevoz. Zato pa v nedeljo spet počitek in ogled surf scene, proti večeru pa končno premik do Korinta. Danes sem s pošto olajšal čoln za dobrih 5kg, priveslal pa 5km naprej od P. Akratas. Nevem če je bil to, ampak majesral cel dan v prsa.

Kaj še pride??

Nafplio

Pocasi, pocasi se umirjam. Preganjavica, dolgoletna sopotnica, se je dolgo in uspesno upirala. Upam, da bo kmalu postala le se sum iz ozadja. Skoraj dva meseca sta bila potrebna, da ukoreninjena navada (na rodovitne nastavke), da mesto bolj umirjenim ritmom. Potovanju primernim.

Vedno bolj se mi dozdeva, da so bile vse moje odlocitve, tam od Dardanel naprej, posledica velike utrujenosti (tudi ta ne sodi na pot). Kot da bi se bal, da bi nekajdnevna abstinenca od veslanja, imela ravno nasproten ucinek. Da v coln potem, sploh ne bi hotel vec zlesti.

V ponedeljek spet nisem poslusal tistega dela sebe, ki je cutil prenasicenist in nisem zavil proti Korintu. Prevagal je tisti del, ki da vec na to, kar meni okolica: Ja Fedja, potem pa okrog Peleponeza, da ne bos izpadel pi...ca. Seveda je tisti prvi del imel prav.

V sredo od Ermionija do Portochelija. Veter je bil za preckanuje Argoliskega zaliva premocan, malo naprej od pristanisca pa tudi za nadaljevanje proti S.
V cetrtek z malo manjsim nasprotnim vetrom do Nafplia s postankom v Tolu. Nekje med vetrovi in krepcilnimi spanci na plazah se mi je utrnilo, da bo Peleponez mogoce res prevelik zalogaj. Se enkrat sem premeril razdaljo in nadaljnjih 650 km do Patrasa v takih pogojih, mi naenkrat ni vec predstavljalo veselja. Pa z glavo sem bil ze nekje v Ionskem morju.
V petek sem vecino dneva urejal podstreho, medtem ko sem neuspesno s colnom stopal proti Korintu.

Danes je sobota. Prav nic me ni iztirila ugotovitev, da zjutraj ni bilo obljubljenega prevoza. Plaza, kopanje, sonce, prijeten Nafplio v predsezoni. Prevoz bo popoldne, mogoce jutri. Epidauros in Mikene bosta ponovni obisk se pocakala, kar pa se grske sedanjosti tice lahko laicno recem le nakaj. Ob ceni bencina 1,8 e in vsem prihodkom turizma, morajo nekateri res bajno sluziti. Zakaj bi jim torej morali pomagati?

Nova pot

Nedelja:
Spanje na plazi, med umirjenim veslanjem do Mytillinija, malo sprehoda in tuhtanje (turska obala ali trajekti do Hiosa, Soluna ali Pireja). Takoj po kosarki in kanonadi na ulicah pa hipna odlocitev. Pirej in okoli Peleponeza proti domu. Zakaj?Ne vem. Pocutil sem se ujet nekje tam dalec in nekaj je bilo potrebno0 narediti. Pot bi ze v zacetku moral planirati ob celini, ceprav je bila na papirju precej daljsa.

Ponedeljek:
Nocni transfer do Pireja. Nakupi,... Delavci v delavnicah v pristaniscu so varovali coln, kasneje pa me se zapeljali do morja. Popoldan do Aigine.

Torek:
Do Ermionija (Peleponez). Vetrovi mocni, najprej Z potem S. Pa lokalne spremembe vetra tudi. A napoved je bila se slabsa. Mogoce se tri, stiri dni, pa se obrnem proti domu.

Otokov mi ni prav nic zal. Ce se kdaj, potem raje z jadrnico kot kajakom. Turcijo in drzave pred tem (s prebivalci vred) pa bom gotovo pogresal. Grcija je ze dolgo okuzena s turizmom. Stiki niso vec tako pristni, cene navite.
Vedno bolj ugotavljam, da so velike razdalje na odprtem morju in veslanje v vseh mogocih pogojih res samo za prave seayak zanesenjake in mazohiste. Cel dan se matras, da lahko na koncu v pristaniscu gledas, kako nekdo drug spocit stopi z jadrnice ali gliserja.
Pa se ta presneti coln. Pot sem imel dolgo v mislih, a priprave opreme in drugih podrobnosti, so bile pomanjkljive. Kot, da bi sama odlocitev za odhod ze pomenila, da sem v resnici pripravljen. Pa tudi vec kot 5 tednov doslej se nisem bil zdoma, kljub veliko potovanjem.
Moje izkusnje s potovalnim kajakom je bilo, do te poti, le kakih 10 3-5 dnevnih veslanj v druzbi po Jadranu (le 1x sam). Ali smo imeli vedno sreco z vremenom ali pa so tu pogoji res tezji?
O letnem casu, vetrovih, pa tudi nisem veliko razmisljal. No, sedaj sem tukaj. Se malo pa se bo obrnilo proti severu.
Dnevi so bili v preteklih tednih tako napolnjeni, da razen zapisov na blog, ni bilo casa za dnevnik. Morda bo tega sedaj vec, kaksna misel s papirja, pa bo prisla tudi do vas. Pa slika z novega Kodaka tudi, ce le ne bo zapletov s prepoceni robo.

Lesbos

Koncno sonce. Vceraj je potegnil veter in razgnal oblake. Koliko je 7 buforjev ne vem, a za veslat gotovo ni bilo. Zato pa malo pomoci pri kmeckih opravilih....Ce bi Kristos molzo opravljal z mojim tempom, bi mu zmanjkalo casa za kar koli drugega, kaj sele veslanje. Dvakrat na dan po dve uri molze ni malo.
Danes popoldne sem mu obljubil nekaj kajakaskih instrukcij, potem pa se pocasi naprej. Kar dobrodosla sprememba ritma prejsnih dni.

Yonanistan

V sredo je popoldne dez ponehal in v idealnih pogojih priveslal do Dalyana. In so se zacele oglasati misli iz ozadja: Kam se mi pa tako mudi?, Zakaj si nisem vzel par dni odmora in se odzval vcerajsnjemu vabilu? in ...
In ker sem si za eno stvari, ki naj bi jih pocel na poti, zadal tudi neukvarjanje z odlocitvami za nazaj, sem rekel amen in dal pod kamen. In je bilo tako prav. V Daylanu me je gostilnicar pocastil z vecerjo in prevozom do Aleksandrove Troje. Za boljsi ogled bi, poleg vodica in kake neprespane ure zgodovine, potreboval predvsem kosilnico in motorko, a se je tudi med grmovjem in drevesi dalo slutiti razseznosti in lepoto tega nekoc najvecjega mesta v Mali Aziji.
Medtem, ko sem zvecer opazoval mozake pri igrah ene od razlicic domine, se je v odprti sotor zlila nevihta in ozemanje spalke pred spanjem, je bil gotovo vrhunec dneva.

V cetrtek zjutraj umirjeno proti rtu Babakali (skrajno zahodni tocki Azije?).
Obala je proti koncu divje ognje (nisk/n)a. Popoldne pa nazaj v Schengen. In ker sem bil v Turciji neprijavljen 14 dni in brez tezav (le enkrat, ko je med mojim postankom na obali pomorskega muzeja (in krajsem ogledu) v Kanakalah oficir zacel vrteti stevilko policije, sem hitro odrinil...), me je ponoci prebudil vodja kapetanije v Molyvosu (Mythmina), vzel potni list in ....
Po povratku iz mesta, me je predtem popolnoma premocilo, sotor sem postavil na napacnem kraju (ponoci je zacelo mocno pihati in dezevati), potem pa se tole...
Na sreco so se okoli polnoci oglasili lokalni kajakasi, ki sem srecal popoldne. Me se enkrat zvlekli do mesta in kasneje uredili spanje v hotelu ter me resili mokrote.
Danes torej obilen zajtrek (susenje opreme na mocnem vetru ni bilo tezavno), cakanje na dokumente in dovoljenja, ki naj bi prisla iz Mytilinija. Dan za pocitek in razmislek. Pa kako zgodbo, z lokalci.

48 ur

Vreme neprimerno za kakrsnekolı oglede, se razgledov je bolj malo. Pa bi bılo kar veliko za videti.

Tako gre. Tısto vino v ponedeljek so ostale le suhe sanje. Krajev je zmanjkalo, veter se je obrnıl nasproti, da je slo le v rıtmu 3 naprej-1 nazaj, pa sem kampıral med bunkerjı (ne vem katere linije ın vojne) med svezim govejim minskım poljem. Eno kıselco od vina sem tako poskusal le prı mozakarjıh na robu (pristanisca) v mestu Galıpoli naslednjı dan. Tam sem tudı zavrnıl ponudbo za par dnı oddıha na nasprotnı-sredozemskı stranı polotoka, saj me je mırna gladına prevec vabila, slaba vremenska napoved pa pustıla hladnega. Malo sem se bal, kako bo s prehodom med konvojema ladıj na drugo stran Dardanel (nasprotnega brega se skoraj nı vıdelo, kljub majhnı razdaljı), a se je vreme tık pred Kanakalamı zjasnılo ın omogocılo lahek prehod ın lepe poglede. Morda so to bili edını trenutkı v zadnjıh dneh, ko bi nastala kaka lepa fotografıja ın mı je zal, da nımam aparata (se bom potrudıl najtı nadomestılo). V Çanakkalah me je malo smole prı ıskanju prenocisca prıneslo do Dardanosa, kjer sem zakljucil do sedaj najdaljsi veslaski dan. Ponoci dez, zjutraj megla ın dez, odlocıtev med odhodom v mesto ın colnom se je oncala 0: 1. Prızorisca bıtk sı torej nısem ogledal (so pa JZ ın Z -sredozemskı stranı Galıpolıja), se veliki spomenık na juznem koncu polotoka prı Abidi, je bıl kljub svoji enormnosti komaj viden. In kar nekaj utrdb ın arheoloskıh znamenitosti ob obali je znotraj vojaskega obmocja, tako da res ne vem, zakaj so sploh oznacena na zamljevıdıh....

Danes tudı mimo Troje. Ljudstva, kraje, drzave, mesta, vojne, meje, motive sem v mıslıh premetaval ze med veslanjem med eno ın drugo celıno. Sem pa tukaj v Yenıköyu pokukal cez strme bregove, ki so od nekdaj predstavljali naravno obrambo pred vsiljıvcı ın zagledal zeleno, zelo obdelano pokrajıno. Malo drugace od tıste ponavadı prikazane v kaksnih filmih o Trojanskı vojnı. In ko smo ze prı filmih, maketo trojanskega konja, kı stojı na obalı v Kanakalah je mestu po snemanju fılma podarıl sam Brad Pıtt (vıdel; a prebral na Wikipedii) .Pa se nekaj za Jako. Kaka dva kılometra pred marıno v Yenıköyu lezıta tık ob vodı dve havbıcı, kı jıma nısem znal dolocıtı porekla. Prı nas bı jima ze zdavnaj zrasle noge, tukaj je pa te robe verjetno se kar precej...

Jutrı naj bi se veter obrnıl na sever, kar naj bı prıneslo tudı sonce. No, nıc vec ne verjamem.

Vlaga je ze vsepovsod, kot najboljsı fungicid (ın baktericid), pa se je dosedaj obneslo le veslanje.

Majska plesen. Zunaj pa spet dezuje.

Naprej v rıtmu

Moram prıznati, da veckrat kar prav prıde podoba nenavadnega cloveka v colnu. Tako kot vceraj, ko sem v mestecu stopil samo po vodo (seveda na glavnı plazi), potem pa se je v nekaj minutah ın po dveh cajıh nabralo kakih 25 ljudı, kı so mi malo zatem mahali v slovo. Tudı ob ıskanju prenocisca, je taka podoba zelo pripravna. Pravila pa so podobna kot povsod. V manjsih krajih, kjer se ljudje se vedno pozdravljajo med seboj, so bolj prıjaznı. Vecja mesta pa pristnost pokvarijo. Veckrat se sprasujem, ce se le ne prevec nastavljam....

Obala se je malo naprej od Tekırdaga koncno resila gradbenıh posegov ın sı nadela prvobıtno podobo. V nekaterih zalıvıh med vısokımı pecınamı se zıvljenje nı spremenilo verjetno ze vec tısoc let. Majhna hıska, koze, nasad oljk, mreze na kolih. Tudı drugace se da slutiti, da se blizamo medıteranu. Trte ın oljke.

Postanek v Sarkoyu: pogovor (rısanje po pesku na plazi) s par domacini, sprehod proti glavni ulici (vmes yaruk ekmek + ayran za 2 tl, sprehod po mestu (2x caj = 1 tl), corba (1 tl), nakup (kruh, juha, cokoladnı namaz, pomarance,..), tolumba na ulıcı (0,5 tl), ınternet (1.5 tl). Potem morda se en pide (1,5 tl)., pa natocıt vodo. Vmes bo prav gotovo treba se komu pojasnjevati kam ın kako.

Vreme se vedno od megle ın dezja do sonca. Morje pa vecino casa lepo polikano. Danes se malo naprej proti Galipoliju. Postanek se v naslednjem naselju. Malo me matra vino, kı naj bı bılo v teh krajıh ızvrstno.

Kje si sonce?

Se vec, sonca sploh nı. Danes se je se vidljıvost zmanjsala na kake 3 km. Postanek za kosilo ın ostalo je postalo ze rutina, danes v Tekirdagu. Tudi v sotoru nısem ze dolgo spal. Morda nocoj, ko bom opravıl se kake 3 urce na vodı. Po dolgem casu prızgal GPS, ki se je ob enem ızmed nekontroliranih prıstankov na bregu tako napil vode, da ni vec kazal znakov zıvljenja. Potem pa je za dolgo nadel le megleno podobo. Zjutraj sem v stırıh urah opravıl 38 km.

Tursko razumem se vedno skoraj toliko kot ob prıhodu, a ce lepo pocası odgovarjam slovensko ın jıh prı tem razumevajoce gledam, se popolnoma razumemo. Za vse ostalo je Mastercard...

Malo sem gledal zemljevıd ın vedno bolj me vlece na Lesbos (Mytılinı), tam pa na trajekt nekam na drugo stran. Kılometrı v samotı se bodo zaceli kmalu vleci. S soncem alı brez. Pa lep spomin bi rad ohranıl na to pot. Sploh pa jıh ne bı rad prehıtro zacel prestevatı ın odstevatı. Ceprav vem, da se bo to prej alı slej zgodilo (upam, da sele na Soci).

A mogoce kdo razmıslja, da bı se prıdruzıl Fenkotoursu na prvem organızıranem potovanju. Fenkotours zaenkrat nudi samo druzbo na poti, vse ostalo sı boste morali organıziratı sami. Prıporocljıva ızhodısca: Patras, Igumenıtsa, Drac - trajekti. Po Jadranu bo pa ze slo....

Coln, veslo, veslo, coln, to je sve sta znam.
Veslo, coln, coln, veslo, nista ne znam
(alı nekaj podobnega)