Jesenska nostalgija

Še nekaj slik s poti. Uvala Zavratnica pri Jablancu (trajekt na Rab) in okolica. Čuvaj nam je zjutraj sicer zaračunal vstopnico v park, a to ni pokvarilo razpoloženja.

foto: Tomaž Š.

Hvala!

Epilog

V zadnjem tednu sem poskušal malo urediti misli, pa me je kar prehitro potegnilo v običajni ritem življenja. Zaključne misli in povzetek poti boste tako lahko prebrali v članku, ki ga pripravljam za avgustovsko številko revije Gea.

Malo drugačen pogled na moje potovanje je v svoji nedeljski reportaži za Radio Slo1 pripravil Marko Radmilović:

http://tvslo.si/predvajaj/predvajaj/veslac-na-dolge-proge/ava2.109060996/

Še enkrat bi se rad zahvalil vsem, ki so me gmotno podprli pri izvedbi mojega načrta (HSE, Elektro Gorenjska, Sandiline, Svetek Matjaz, S&T, Simobil). Prav tako gre zahvala vsem, ki ste me pričakali v Solkanu in mi pripravili sprejem. Posebno še Adamu Žvanutu (Vina Moser) za poklonjeno vino.

Zadnje presenečenje v povezavi s potjo, pa me je doletelo danes.

15 pred 12 sem prejel klic z Vala 202.....

http://tvslo.si/predvajaj/predvajaj/fedja-marusic/ava2.109151193/

Kot kaže, so ljudje res že naveličani okrogle obletnice.

Do naslednjega izleta s Fenkotoursom!

LP iz Ljubljane ;)

Fedja

Solkan

Zahvala vsem, ki ste me prišli pozdravit na jez in na klub pod elektrarno. Miranu in ostalim organizatorjem sprejema še prav posebna.

Vtisi se še urejajo, zaključni zapis na blogu in inventura poti tudi.

Samo še potek zadnjih dveh dni. V četrtek, je Matej zarad težav z zapestjem zaključil v Novigradu, sam sem nadaljval do Pelegrina. Tja je prišel s čolnom iz Slovenije še Laki, pa seveda tudi Slavko z odlično zaključno večerjo. Zjutraj skupaj z Lakijem do piranske punte, potem pa direktno na izliv Soče, po strugi (na odseke tudi suhi) navzgor do Gradišča, nato po namakalnem kanalu do Podgore, pa spet po Soči do Solkana. 11 ur v čolnu in s čolnom. Od klepeta med veslanjem, dirke čez tržaški zaliv, do pravih sprejemnih za marince, pa zaključnega veslanja od Pevmskega mosta navzgor, ki me je spomnil na obdobje, ko se je v glavi začel snovati ta načrt.

Za zaključek sem si tako privarčeval maraton in malo utrujenosti.

No, kako bi pa zgledalo, če bi na konec 5000km poti prišel popolnoma svež.

Še enkrat hvala vsem, ki ste me spremljali in spodbujali, komentrirali ali kako drugače prispevali, da se je trimesečno potovanje takole odvilo.

Ciljna ravnina

Včeraj dopoldne pravo veselje z valovi in vetrom, tako da nama ni bilo težko priti po J in Z strani Krka nad Cres vse do Rabca. Matej, je na podlagi preveslanega, cilj svojega 3 dnevnega veslanja prestavil iz Poreča v Savudriju. Ker sem se seveda strinjal, danes že spiva nasproti Brionov. S takim tempom se pa Soča že nevarno bliža.

Do Krka

V soboto mimo Staregagrada, pa nemogocih vikendov v stilu slogana / Mediteran kao je nekad bio.../ do Lukov Sugorja. Avtocestna povezava je pozaprla vecino restavracij in marketov ob jadranski magistrali, pa sva v L.S. ostala cisto brez vsega. Resila naju je res prijazna gostilnicarka tik ob cerkvi/cesti. Priporocava obisk za okus avtohtonosti. Pa z Markotom sem tam opravil intervju za radio.
V nedeljo do uvale Zavratnica pod Jablancem, kjer sva se srecala s Tomazem (pisal je komentarje na tem blogu) na njegovi poti s kajakom proti Dubrovniku. Pripravil nama je odlicen brodet iz nalovljenih rib. Glede na dejstvo, da celotno pot spim zastonj, zjutraj ni bilo tezko poravnati 15 hk vstopnine redarju nacionalnega parka, ki nas je presenetil tik pred odhodom. Danes do Lukovega, potem pa v Basko na Krk, kjer se bo Matej zamenjal z Matejem (T.). Tri dni nobene jadrnice in gliserjev. Olajsanje. Obala na delih pa res prvinska. Matej je moral prve 4 dni malo potrpeti, zato pa so bili zadnji 4 dnevi bolj dozivljajev polni. Hvala Mateju za druzbo. Naslednjic, obljubljam, bo manj naporno.

Premik pod Velebit

Z Matejem cel dan po malem nergava, vsak o svoje, kot stara zakonca... Pa se navkljub številnim postankom kar premikava. V sredo sva si po zadnjem javljanju ogledala še Primoštem, prespala in prevedrila jutranjo nevihto na imenitnem rtu otocka urco naprej, v prekrasnem dnevu na/v Zlarin, Prvič, Tribunj, popoldan v nasprotni veter skozi Tisno, kjer sva po odpovedi Zatona, zaman iskala prevoz na Zrmanjo, do spanja nekje med Murterjem in Pakoštani. Včeraj do Biograda, uspešen premik ravno na konec divjega dela Zrmanje, kjer sva vozila že pred leti, potem pa mimo Obrovca skozi Maslenico do Rovanjske. Aleš je prejšnji teden dobil zanimivejšo obalo in Neretvo, Matej pa malo manj atraktivno pot, a prekrasen kanjon.

Aleš

Ko sem se odlocil da se podam na obisk do Fedje nisem čisto dobro
vedel v kaj se podajam. Vedel sem le, da bo treba veslat in še naprej
veslat. Že ko sva z Jocom v ponedeljek prišla v Ulcinj pa sem ugotovil da
bo to enkratno in nepozabno doživetje, in tudi bilo je.
Veslanja in doživetij na poti je bilo vsak dan ravno prav da si zvecer
prijetno utrujen in srecen zaspal v ležani mreži.Težko bi se odlocil kdaj
in kaj je bilo na poti najboljše, saj je vse teklo tako kot bog
zapoveduje.

Hvala Fedja, da sem lahko del poti veslal s tabo.

Aleš

Sveti Štefan

Prevlaka

Tako se da počivat

Rajska plaža

Pogled iz vrha Lapuda proti zahodu

Pot iz Stona v Mali Ston

Mala Neretva

Rogotin

Za zadnji moj večer še sončni zahod

Veter v hrbet

Predaja sotrpinov je v nedeljo v Bratušu stekla skoraj gladko. Mateju je bilo po bližnjem srečanju z borovcem potrebno oskrbeti še rano na glavi, potem pa pred nočjo še preko Braškega kanala. V ponedeljek si je bilo veliko za povedati, usta so postala suha, zato postanki v Povlji, Pučišću, Postiri, Supetarju pa vseeno še pred nočjo do Sutivana. Danes z JV veterom najprej do Stomprske in Rogača, potem pa direktno na V. Drvenik.

Presrečen za družbo. Ob takih pogojih za veslanje, bi se sam gotovo gnal do novega kolapsa...

Glede na to, da sva z Matejem Kornate in otoke v okolici Zadra že večkrat preveslala skupaj, pa nama ponovitev ne diši, bova za spremembo poskušala uresničiti načrt: do Zatona, potem prevoz do Obrovca, pa po Zrmanji do morja in ob Velebitu navzgor.

Neretva

Z Alešem se strinjava, da skoraj ne more biti boljše. Včeraj sva prevoz dobila v 5 minutah, nadaljevala do Luke in se ob par napitkih v enem izmed se pristnih krajev, malo naposlušala zgodb z morja. Do noči pa uspela še do Dube Stonske. Spet prijazni domačini.
Izkazalo se je, da je bila pot preko Stona res dobra izbira. Miren in lep konec morja, kamor zaide malokdo. Jadranski otoki bodo še počakali, vprašanje pa je, če bi naju bi s kajkom še kdaj zaneslo tod mimo.
Danes mimo gradbišča mostu na Pelješac, do Blace. Malo pred postankom mi je uspelo potopiti aparat. Zguba. Jaz in tehnika. In izgubljene vse slike od Pireja naprej. Na srečo bo vsaj od Ulcinja naprej nekaj Aleševih slik.
Upam, da bodo podobe s poti ostale zasidrane vsaj v glavi.
Od Blace po kanalu do Opuzena, potem pa preko zapornic v Neretvo, pod Kominom v Crno reko do Rogotina, kjer sva se na slepo ustavila v gostilni tik ob reki. Izkazalo se je, da prav sem hodijo na zimske treninge kajakasi mirnih vod.
Veslanje po delti Neretve, prekrasna in dobrodosla sprememba, čeprav se nad morskimi pogoji res ne gre pritoževati. Danes še malo naprej od Ploč. Jutri še nekje do Makarske, kjer bo zvečer Aleša zamenjal Matej. Potem na Brač in .....

Elafiti

Četrtek Koločep. Kosilo v Cavtatu. Vse gre tako gladko, da se bo v upanju za kaksen izreden dogodek treba posluziti legalnih pozivil. Bolj na kratko (preko SMS), ampak važno, da ste vi na tekočem,midva pa tudi.

Torek in sreda

Torek: Ulcinj - Sv. Stefan, sreda: do otočka pred Molunatom. V družbi gre res lažje. Sploh sedaj, ko postajajo kraji bolj poznani in dogodki na poti skoraj kot že doživeti. In dokončno spoznanje, da se z malenkost manjšim tempom enako daleč pride. Le kaka ura sedenja več je potrebna. Vreme je spet odlično, midva z Alešem še bolje. Te dni je mimo Črne gore veslal španski kajakaš, ki je že osmi mesec na poti po obalah Sredozemlja, od domovine do Istanbula. Možaka, sredi najboljših let (okoli 60) za take neumnosti, žal nisva srečala.

Ulcinj

Za mano je maratonski dan. Pri Dracu je zmanjkalo zemljevida Grcije, ki sem ga uporabljal doslej, spomin slike iz interneta pa je bolj luknjicav, pa se je vceraj nabralo kar 85 nenecrtovanih km in skoraj 11 ur veslanja. Nekje sem se ustel za en zaliv.
V soboto sem po ogledu Draca (tudi kaj ponujajo v cisto novem najboljsem sosedu sem pogledal) veslal kako uro premalo. Za visek pa si niti nogometa nisem ogledal, saj so lokal ob obali zaprli, hotel v blizini je imel en sam program, hise pa nobene. Vceraj sem pri prvem postanku ugotovil, da je pot do Ulcinja malo daljsa od pricakovane. Pa se je bilo potrebno kar potrudit. Do Shengjina je v 6 urah kar slo, potem pa je bilo potrebno veslat v veter. Tik pri izlivu Bojane pa za vrhunec se malo borbe z nasprotnimi valovi. Potem pa tista dolga plaza pred Ulcinjem. Visek dneva je bil, ko sem ob vklopu telefona prejel sms, da me malo nad izlivom Bojane pricakujejo (hvala Kitesferi). Se bomo pa danes oglasili z Jocom in Alesem, ki sta ze zjutraj prisla iz Ljubljane in tudi potrebujeta malo odmora.

V Ulcinju so me presenetili dvojezicni napisi in me se bolj utrdili v prepricanju, da je na poti okoli Balkana, najbolj univezalni jezik prav albanscina. Za stike in komunikacijo, ki jih kot popotnik potrebujes, prav gotovo. Pa se prav podobna je slovenscini. Ker v Albaniji zaradi odsotnosti colnov vecina ljudi lovi peske, se tudi ribe imenujejo peshk....

Pesek

Najlepsi teden je bil prihranjen prav za konec samostojnega veslanja. Lezernost se je razpasla po celem telesu, odsotnost kakrsnihkoli misli in skrbi, se pozna tudi pri teh objavah.
Albanija je se boljsa kot po prvi oceni, le od Vlore naprej sta pesek in nizka obala zamenjala skale in gore. Ce bi celotna pot potekala v takih razmerah, bi bilo ze skoraj kicasto. Lepi spomini na ta del poti bodo osvetlili tudi tiste bolj temacne dni.

Vceraj priveslal do plaze v blizini Divjake. Trudim se porabiti tistih 70 e, ki sem jih zamenjal v leke. Sinoci sem se v restavraciji (kjer sem na udobni zofi kasneje tudi prespal) res namatral, a vec kot za 10 e nisem zmogel. Nekaj bo slo se za Autan, saj sta bila zadnja dva vecera na meji zdrzljivega.
Ta zapis je izza obale pri Spilli, danes pocasi se do Draca. V ponedeljek zjutraj se mi bo v Ulcinju za teden pridruzil Ales, za njim Matej, pa se en Matej, ce prej ne bo zmanjkalo km....
Samostojno veslanje se tako pocasi izteka. Zgodbe se napihujejo in vneto cakajo poslusalce. Le se kaksen zapisovalec Homerjevega kova manjka.

Na pocitnicah v Albaniji imam koncno malo vec casa, pa mi je celo nekaj slik uspelo naloziti.

Tale pa je iz arhiva:

Vlore

Spet se veliko dogaja, pa je v torek zmanjkalo casa, vceraj zvecer pa civilizacije. Oglasam se iz Vlore, tretji dan bivanja v Albaniji. Veliko boljse, domace, divje, srecanj polno, jadrnic prazno, ceneje , predvsem pa nadvse lepo veslanje.

V ponedeljek ni bilo izpita, pa niti motorja. Sem pa zato na MTB-u naredil en krog po Krfu, toliko, da je bilo treba v zadnji hrib kar pes. Sedem ur je noge kar zdelalo.

V torek sem se v mestu Krf ustavil le za nakup krmil, nato pa preko preko morja do Butrinta. Brez zemljevida sem najprej zaveslal po reki Pavllo navzgor, obrnil in sele nato nasel prehod proti jezeru. Pred 2000 leti je mesto moralo izgledati kar noro, predvsem zaradi lepe lege.
Zvecer do Sarande, kjer sem takoj zacutil spet tisti utrip poti, ki sem ga pogresal cel cas bivanja v Grciji. Med cakanjem na obljubljeno prenocisce (mojster je bil ze posteno zdelan, pa je verjetno pozabil name), sem koncal se enega izmed "pageturnerjev", knjig ki jih za krajsanje casa uspesno zamenjujem. Ta je bila iz izposojevalnice avtov v Benitsesu. V poslusanju zadnjih disco hitov, sem kasneje spal kar na mestni plazi.

Vceraj je prvi postanek bil na kavi in malici v Qeparu, pozno kosilo v gostilni na obali v Dhermiju, zaklujcek dneva pa v enem izmed redkih zalivckov, na verjetno najbolj divjem kosu obale na poti od Korinta. Danes se je dan zacel s skupnim zajtrkom s fantoma, ki sta v zalivcek, na izhodisce poti do uro oddaljene cerkvice, pripeljala nekaj romarjev in popa. Oba preiskusena kontrabantarja, trenutno pa brez dela, saj so posle prevzele skupine, ki imajo podporo sirse mednarodne skupnosti...Pa Tanja Fajon je odpravila vize. Sta pa zato pokazala doma izdelane mine za ribobomb.Kasneje je, cisto proti koncu tega divjega rta, nekajkrat res pocilo, enkrat sem celo ujel eksplozijo, rib pa ne. So bili s colnom prehitri.

Nasploh je plovil v Albaniji izredno malo, veslanje je skoraj edina mozna oblika premikanja po vodi, pa je vcasih zato mogoce celo lazje premagovati razdalje.
V Vlori urejajo center mesta, ulice od obale, kjer sem pustil coln, proti srediscu, pa na las podobne tistim izpred 18 let, ko smo tod kolesarili (trgovine so pa vseeno bolje zalozene).

Albanija je vsekakor vredna obiska. Pa naj bo to s kajakom, avtom, kolesom, ali pa samo na plazo. Pa tudi ce zmanjka elektrike ob stirih popoldne (tako kot vceraj) in se ta vrne sele naslednje jutro. Se pa tolazijo, da je vcasih bilo se slabse.

Krf

Samo na hitro.
Vceraj sem zacel malo naprej od Preveze, mimo izliva Acherontasa (Annoudia) do Parge. Danes do otockov pri Syvoti in iskanje modre lagune, potem pa preko na Krf. Postanek v Lefkimmiju, pristanek pa v Benitsesu. Gostje so se iz vcerajsnje skandinavsko/britanskih danes spremenili v pretezno bolgarske. Urejenost krajev tudi sovpada. Peska, skal, lepega morja na pretek, tako kot je napisal ze Tomaz. A vse te morske dobrote so za samotnega jezdeca le lepa kulisa na poti do.... Cesa ze?
Bi se pa kdaj se vrnil, samo takrat zagotovo v druzbi.
Jutri dan za pocitek in motoristicne spretnosti, v torek najprej do Buthrotuma potem pa naprej ob albanski obali. Nad pogoji za veslanje se pa res ne morem vec pritozevati. Enkratno!

Cao soncek

kod si hodil do zdaj.

Danes me je zbudil vonj svezega kruha, z ulice tik za obalo. Kasneje sem ga kupil pri prodajalki, ki je ze navsezgodaj s pomola kjer sem spal, poskusala sreco s hobotnicami.
Takoj moram popraviti vcerajsnjo trditev o navticnem turizmu. Zgleda, da sem se zadnja dva dneva vozil po manj obljudenih vodah, saj so bili danes vsi zalivi na vrhu Meganisija natrpani z jadrnicami, prava gneca pa skozi preliv pri Lefkadi. Drzi pa trditev, da je "pravo Grcijo" mozno okusiti le v gorskih in bolj odrocnih obmorskih krajih. To mi je potrdil tudi francoski par (sosedje pri internetu), ki ze vrsto let raziskuje lepote Grcije. Bi se kar strinja,l tudi glede na izkusnjo s kajakastva v Epiru izpred 9 let. Zanimiva je bila tudi debata z lastnikom caffeja, saj se nikakor nisva strinjala glede statusa Makedonije. V obvezno branje mi je zabical nekaksno pismo Obami, s katerim skupina priznanih zgodovinarjev podaja svojo videnje dogodkov in odreka "skopskemu ljudstvu" pravico do tega imena.

Pisem iz Preveze, do vecera pa le se premik do kake plaze, max urco naprej. Danes sem za Lefkado prvic okusil maestral. Mogoce bo malo bolj zoprno jutri, ko bo stik bolj frontalen.

Prav na smeh mi gre, ko se spomnim tistega Fedje izpred tedna dni, ki se je ves zagnan podal na kajakstop, kot da bi sel na Dolgi most. Pa kaka panika je bila. No ja, nikoli ni prepozno za ucenje.
Za vsakogar je enkrat prvic.

Otok na obali

Malo ob celini, malo med otoki, med ribjimi farmami. Najprej do Kalamosa, potem pa dan zakljucil v Mytikasu. Gotovo bolj lezernemu in "tipcno grskemu" od vecine krajev na otokih. Navticni naval sele prihaja, ostalih turistov se ni, pa so lepe plaze na Kalamosu in se prej Kastosu bile v naravnem stanju. Kar veslam, saj bi rad izkoristil ugodne pogoje, pa cim prej zapustil Grcijo. Kot kaze si do konca mojega gostovanja, ne bova prav spoprijateljila. Na trenutke je kar samotno, pa se brez vsega branja sem ostal. Veslanje je koncno podobno tistemu, kot sem ga bil vajen iz Jadrana. Temperature idealne za premikanje, za predolgo polezavat pa ravno ni. Ze drugi dan se gibljem ravno po robu neviht. Naj kar ostane tako se par dni. Zalogo hrane in vode sem omejil na dnevne potrebe. Vse kar je vec, je cisto odvec. Samo do interneta je malce tezje, zato boste prejeli se kdaj kako porocilo preko SMS-ja (in Vida).

Je kaka novica glede druzbe na poti? Ales upa na dopust cez 11 dni (Budva?). Se kdo?

Dan sem zacel z iskanjem svic majice, ki si jo je za priboljsek izbral pes (saj je res ze polna hranljivih snovi, amapak jo vseeno se rabim). Mogoce, ker sem ga ignoriral, ko je sinoci celo uro bevskal, se je priplazil ponoci in za povrhu se zgrizel vrecko za zemljevide. No, ko sem ju nasel, sta se z majico samo malo igrala.

Zeus

Na ustju Achelosa. Končno spet ta prav dan. Svoje je dodalo še izgubljanje po lepih lagunah naprej od Tourlide. Včeraj sem še kljub vetru kar pozno odpravil iz Aigia. Potem se je malo popravilo in prespal sem pri svetilniku, ravno nasproti Nafpaktosa. Nevem ali sem sanjal ali je bilo res, samo mislim, da sem slišal Zeusa, kako je zarobantil: Zdaj pa dovolj babe, a nimate drugega dela. Pustite ubogega človeka na miru. A ne vidite, da je tudi brez vašega vmešavanja dovolj zmeden. Hera je hotela še nekaj pripomniti, a jo je hitro utišal: V kuhinjo, hitro! Da ne bom v jezi sebe s tisto umazano živaljo primerjal, porko dijo. Ma na že spet mi je ušlo, je še zagodrnjal, zaloputnil vrata ter se vrnil k branju zadnjega statističnega poročila. Upam, da bom imel od sedaj naprej res mir.

59. dan

V soboto sem bil 2x lahkoveren, pa sem se zvečer premaknil na konec zaliva v Nea Kios do kajtarjev in za malenkost zamudil prevoz. Zato pa v nedeljo spet počitek in ogled surf scene, proti večeru pa končno premik do Korinta. Danes sem s pošto olajšal čoln za dobrih 5kg, priveslal pa 5km naprej od P. Akratas. Nevem če je bil to, ampak majesral cel dan v prsa.

Kaj še pride??

Nafplio

Pocasi, pocasi se umirjam. Preganjavica, dolgoletna sopotnica, se je dolgo in uspesno upirala. Upam, da bo kmalu postala le se sum iz ozadja. Skoraj dva meseca sta bila potrebna, da ukoreninjena navada (na rodovitne nastavke), da mesto bolj umirjenim ritmom. Potovanju primernim.

Vedno bolj se mi dozdeva, da so bile vse moje odlocitve, tam od Dardanel naprej, posledica velike utrujenosti (tudi ta ne sodi na pot). Kot da bi se bal, da bi nekajdnevna abstinenca od veslanja, imela ravno nasproten ucinek. Da v coln potem, sploh ne bi hotel vec zlesti.

V ponedeljek spet nisem poslusal tistega dela sebe, ki je cutil prenasicenist in nisem zavil proti Korintu. Prevagal je tisti del, ki da vec na to, kar meni okolica: Ja Fedja, potem pa okrog Peleponeza, da ne bos izpadel pi...ca. Seveda je tisti prvi del imel prav.

V sredo od Ermionija do Portochelija. Veter je bil za preckanuje Argoliskega zaliva premocan, malo naprej od pristanisca pa tudi za nadaljevanje proti S.
V cetrtek z malo manjsim nasprotnim vetrom do Nafplia s postankom v Tolu. Nekje med vetrovi in krepcilnimi spanci na plazah se mi je utrnilo, da bo Peleponez mogoce res prevelik zalogaj. Se enkrat sem premeril razdaljo in nadaljnjih 650 km do Patrasa v takih pogojih, mi naenkrat ni vec predstavljalo veselja. Pa z glavo sem bil ze nekje v Ionskem morju.
V petek sem vecino dneva urejal podstreho, medtem ko sem neuspesno s colnom stopal proti Korintu.

Danes je sobota. Prav nic me ni iztirila ugotovitev, da zjutraj ni bilo obljubljenega prevoza. Plaza, kopanje, sonce, prijeten Nafplio v predsezoni. Prevoz bo popoldne, mogoce jutri. Epidauros in Mikene bosta ponovni obisk se pocakala, kar pa se grske sedanjosti tice lahko laicno recem le nakaj. Ob ceni bencina 1,8 e in vsem prihodkom turizma, morajo nekateri res bajno sluziti. Zakaj bi jim torej morali pomagati?