Brcko distrikt

Danes je bil pa en tak dogodkov poln dan. Vmes sva priveslala do Brckega, kjer sva postala gosta Kajakaskega kluba Hariz Suljic. Iz grdega dezevnega jutra, je nastal lep dan. Nenacrtovan postanek v Orasju je prinesel kulinaricne dobrote,

pa nadvse zabavno voznjo s policijske postaje na mejo, kjer so iskali informacije, kaj naj z nama, pa pogovor ob kavi z lokalnimi kajakasi. Ti so bili v preteklosti med organizatorji regate Zagreb/Orasje, 15 dnevnega mednarodnega kajakaskega spusta po Savi, ki pa je v lanskem letu zal odpadel in bojijo se, da bo tako tudi letos. Zanimivo, da nobeden od naju se ni slisal za to prireditev. V bodoce bi v akcijo radi vkljucili tudi Slovenijo ter jo podaljsali do Beograda, kjer bi jo potem povezali s tradicionalno mednarodno regato po Donavi. Obljubila sva pomoc.

Sledil je klic do Brckega in najava najinega prihoda. Pa tri ure veslanja. Ponovno, tako kot ze ves teden, pravega uzitka. Pokrajina ob vodi se res ne menja zelo, a kljub vsemu noben ovinek ali ravnina nista enaka prejsnjemu. In za vogalom je vedno kaj novega.

Vestni predsednik kluba /tudi bosanske kajakaske zveze/ je seveda obvestil obmejno policijo in tako sva koncno uradno vstopila v Federacijo skozi recno luko Brcko in prejela taprav zig v potni list. Seveda ni slo ravno tako hitro, pa sva morala malo casa odvzeti od ogleda mesta. Tista zahteva o zacasnem uvozu colnov, pa se je se carinarki na meji zdela malo huda...

Predsednik nama je kasneje ob pijaci zatrjeval, da se kot clan meddrzavne Savske komisije zavzema za poenostavitev pravil pri prehodu mej za kajakase in podobne uporabnike reke, ker je sedanje stanje res nezivljenjsko. Moji odgovori pri naslednjih srecanjih z organi pa bodo taki: ne vem, nisem vedel, nisem dobil ziga, nihce me ni ustavil, spim na reki v colnu, vceraj sem vstopil v drzavo ipd. Jutri se bom pa sel vseeno se enkrat pofockat na kapetanijo in pozdravit dezurne, saj oni, oni bi naju ze vceraj spustili, samo ce tega ne bi zvedel sef... Pa tisti pogledi...a niste mogli ostat doma; pa ne sedaj, ravno pred izmeno.... povsod isti.

Jutri zajtrk v bliznji burekarnici potem pa za Beograd/230km/. Danes bom testiral spalko ameriske vojske. Posledic vojne, zal predvsem tistih slabih, je v teh koncih se veliko.

Pa se posnetek izpred dveh dni: