Z vetrom do 100

Sinoci sem priveslal do 758 do izliva Donave, kar pomeni, da sem opravil dnevno kvoto 75 km in kampiral. Ponoci je zacelo pihati in zjutraj sem z malo rispekta do razburkane Donave zacel veslati. Po dobrih 6 urah in 80 km, vam sedaj to pisem iz Oriahovja. Mejnega mesta (feribot) z Romunijo.

SZ veter (isti kot zadnjic, a tokrat v pravo smer) je pihal skoraj v hrbet (7 o'clock). Kot bi veslal z burjo. Ko sem pridobil malo samozavesti, je kar steklo. Ni pa bilo enostavno. Nekje na polovici poti sem strgal vrvico od krmila, ta druga pa je bila tik pred tem. Zaenkrat sem situacijo obvladal. Ja coln resi se ni bil stestiran v takh pogojih, ze sedaj pa vem, da je bolj "za bonaco" sorte.

Po ogledu mesta in mogoce se eni malici (tokrat sem gost lokala nogometnega kluba) se tistih 20 km, da bo padla magicna meja. Saj vem da ne bo bliska in poka, a dobro se slisi. Vse seveda znotraj rednega dela (8 ur). Pa spet kampiranje, saj rabim se malo samote.

Aparat se trenutno polni pri carinku, dol pri vodi. Upam, da ga bom ponovno zagnal in potem poslikal in posredoval kako sliko. Materiala je tukaj veliko. Ce se bo v prihodnjem letu kdo od nasih politikov pred volitvami pripisoval zasluge za vstop v E.U., ga lahko s katerokoli sliko iz teh krajev kadarkoli opomnis, da to res ni taka zadeva. Ce so lahko oni vstopili,....

Hvala vsem za vase komentarje. Berem!

Upam, da se da iz mojega pisanja kaj razbrati. Moje misli so se vedno malo necitljive.

Pocasi, pocasi se umirjam.

Back in the E.U.

Danes sem uradno vstopil nazaj v EU skozi recno luko v Vidinu. Do nadaljnjega se bom drzal bolgarske obale.
Telefon je malo smrkav, a se mu stanje popravlja. Tokrat iz internet cafeja.

Vceraj sem opravil pot iz Kobrova preko Prahova do Novega sela v Bolgariji. Recne kamere so zaznale moj vstop v drzavo in ko sem kasneje pristal v Novem selu, me je ze pricakal policist...
Kot kaze mislijo Bolgari s prihajajocim Schengenom zelo resno. Romuni prav tako in ves recni promet je pod strogim nadzorom.
To seveda ne gre v racun Srbom, ki so me ob mojem komentiranju revscine v krajih ob Donavi svarili, pred se hujsim stanjem v Romuniji in Bolgariji....

Nizje od Djerdapa so pretezno kraji, kjer zivijo Vlahi. Prebivalci med seboj govorijo svoj jezik, ceprav se deklarirajo za Srbe. Pa drugacne navade imajo v teh krajih povezane s smrtjo: na vsemogocih krajih visijo osmrtnice, na hise lepijo spominske table umrlim, na pokopaliscih, pa se kljub splosni revscini bohotijo veeelike crne marmorne table, z vgraviranimi/skeniranimi slikami preminulih.

Djerdap II sem brez tezav prenesel mimo zapornic, saj bi bilo cakanje drugace predolgo.

V Bolgariji naj bi vceraj spal pod policijskim nadzorom na pomolu. Pa sva se s policistom kar hitro spoprijateljila. In ker se svari same od sebe odvijajo, tako kot se morajo, sem kasneje pristal rojstnodnevni zabavi v blizini, ki se je spremenila v spoznavni vecer bolgarskih obicajev.

Danes bom prespal nekje na bregu, saj mivka in livadice kar vabijo.
Se kakih 30km me torej caka. Voda je po Djerdapu spet zacel malo hitreje teci, Donava pa je srednje visine. Kmalu bom presel zadnji velik zavoj reke in zacele se bodo tiste prave ravnine, izginili pa bodo tudi gricki in hribcki v okolici, ki so malo popestrili veslanje. Veter je bil parkrat kar neprijeten, zadnjic pa me je tako je... , da me je pregnal z vode. In ko sem se zavlekel v prazno poslopje ob bregu, si postlal in ulegel, sem na steni videl napis: Cuti dok te karam. Seveda nisem nic komentiral. Sprijaznjen z usodo sem zaspal. Naslednjo jutro je bilo potem mirno.

Korbovo

Danes prišel samo do Korbova. Močan SZ veter je onemogočil nadaljevanje. V zapornicah na Đerdapu sem bil popolnoma sam. Kar strasljivo, pa se veter je nagajal. Včeraj slikal Trajanovo tablo, danes pa bi tudi ostanke mostu, če ne bi maloprej namočil, upam da ne zamočil telefona.

Djerdap

Donji Milanovac je eno tako zaspano mestece. Kot bi prisel sredi zime kam na Jadran, ceprav so temperature danes ze prav podobne poletnim.
Ob osmih sem bil ze v colnu, a sem moral po kilometru zaradi premocnega vetra odnehati. Na zacetku soteske, malo pod trdnjavo, kjer dobi voda kot v liju zagon je veter ubral ravno nasprotno smer.
Ob obvezni kavi in rakijici na bregu pri vascanih, sem pocakal, da se je ozracje stabiliziralo in po dobri uri ponovno startal. Najprej malo nasprotnega vetra, potem pa v glavnem brezvetrje in po 4,5 ure sem v Donjem Milanovcu. Turisticni info center je lepo urejen in v miru caka turiste, ki po vecini pridejo v poletnih mesecih v okviru krizarjenja z ladjo ali se ustavijo na kolesarski poti proti izlivu Donave.
Lepenski vir sem izpustil, popoldne pa se mimo Trajanove table do Tekije, kjer nameravam prespati.
Donava na trenutke (ozine) kar stece, drugace pa je kar pocasna (cez nekaj km pa tudi prav mirna).
Vceraj sem veslal povprecno po 11,5 km na uro, danes nekje okoli 11.
Sonce ze mocno naziga. Pocasi ze razmisljam o kaksni ladji, da bi se ji priklopil na val. A so predvsem v moji smeri prava redkost.... Mogoce pod elektrarnami, ko bo kaksna res hujsa kriza.

Golubac

Po 8 urah (3+3+2) v pisarni pod nebom, kampiram pred trdnjavo Golubac na vhodu v Djerdap. Danes in jutri me čakata najatraktivnejša odseka na poti na Donavi. Tik pred sinočnjim poznim prihodom, sem prečkal najširši odsek Donave-6 km.

Pozdrav na Ostrovo in hvala za piknik in družbo.

Grocka

Sele ob treh popoldne sem se uspel posloviti od neverjetnih gostiteljev na Savi (hvala Marijan in Dragan), pa se enkrat od Sonje, ki je odpeljala Nikota proti Ljubljani.

Na Donavi se je zacelo pri 1171, koncalo pa v Grocki, 40 km nizje. Marmelad in kompotov ze dolgo ne delajo vec, je bila pa piaca danes zjutraj vseeno dobro zalozena. Na Donavi me je v blizini Panceva, kot nekaksno opozorilo, presenetila nevihta. Na bregu sem potem namestil krmilo, ki ga dosedaj nisem uporabljal in zamenjal veslo, saj se v takem vetru z "zlickami" ni dalo vec naprej. Po pol ure je vse minilo. Dobra sola za prihodnje. Donava je Reka.

V Grocki prespal na splavu v marini ribiske druzine (celo wi-fi dela). Predsednik ribicev, vsepovsod poznani Predrag-Zmaj, nekoc tudi lastnik svetovnega rekorda v voznji s kolesom v rikverc, je bil najboljsi vodnik po mestu. Ribja corba Kod Ljube Trovaca pa odlicna. Po dobrem zajtrku z dobrotami iz pekarne, se ze resno sprasujem, kaksen smisel ima tovorjenje gorilnika in druge krame.

Danes grem za polni delovni cas v pisarno (4+4 ure), po "sluzbi" pa novim poznanstvom naproti.


Sent from my HTC

Beograd

Moja javljanja bodo do konca bivanja v Srbiji krajša. Cene roaminga so tukaj tako visoke, da mi je uspelo v 4 dneh porabiti skoraj cel mesečmi limit, ki mi ga je omogočil Simobil. Prihodnjih par dni samo kratka SMS poročila. Čez kako uro grem naprej.